Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Včasih ne gre več naprej. Ne, ker ne bi zmogli, ampak ker duša noče več sodelovati v zgodbi, ki ni več njena. Pride dan, ko se nekaj v vas zbudi – ne kot vihar, temveč kot tiho premikanje v podzemlju srca. Začnete opazovati drugače. Ne iščete več izgovorov za druge, ampak začnete slišati, kako tihi postajajo vaši notranji odgovori. In veste, da prihaja čas.

Čas, ko morate izbirati. Ne med dobrim in slabim. Ne med prav in narobe, temveč med resničnim in iluzijo. Med tem, kar čutite, in tem, kar ste se naučili skrivati. Vsaka odločitev je seme, ki ga položite v zemljo. In vsaka izgovorjena neresnica, vsako vztrajanje pri nečem, kar ni vaše, postane plevel, ki zaduši vašo svetlobo. Morda stojite med dvema odnosoma. Med preteklostjo in prihodnostjo. Med znanim in neznanim. V vsakem pogledu iščete odgovor, a pozabljate, da srce ne govori z logiko. Srce govori z utripom, z zategnjeno bolečino ob misli, da ostajate tam, kjer niste več doma. Čeprav telo morda še vztraja in razum še najde razloge, veste … Nekaj v vas ve. In čeprav ste dolgo verjeli, da boste zdržali, da boste našli pot, pride dan, ko se zaveste: pot obstaja, a ne vodi več tja. Vodi drugam. In to ni izdaja. To je zvestoba sebi.

Kolikokrat ste že izbirali z glavo – proti srcu? Kolikokrat ste čakali, da se nekaj razreši samo, a ste v tem čakanju izgubljali sebe? Zdaj ni več čas za čakanje. Zdaj je čas za stik. Zdaj je čas za odločitev, ki bo morda zlomila stare vezi, a bo iz njih zrasel vaš novi glas. In v tem glasu boste prepoznali svoj pravi obraz – ne tistega, ki so ga drugi potrebovali, temveč tistega, kar ste bili, še preden ste se začeli prilagajati.