Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Včasih življenje ne potrka, temveč vstopi brez napovedi, z vetrom v laseh in resnico v očeh. Pretrese tvojo notranjo pokrajino ter te povabi, da spakiraš kovčke, še preden veš, kam greš. Ta konec tedna je natanko tak – kot nevihta, ki razpre zaprta okna in dvigne zavese, da končno zagledaš, kako prašno je postalo tvoje udobje, tisto mehko gnezdo vsakdanjosti, ki si ga tako skrbno gradil, v resnici pa je že dolgo postajalo kletka, kjer si pozabil na širino svojih kril. In zdaj, ko se nekaj maje pod tvojimi nogami, ko se odnosi, okoliščine ali notranji občutki naenkrat začnejo premikati, kot bi vstopil v zgodbo, ki si je nisi izbral, te življenje ne kaznuje – te premika.

Čeprav je nelagodno, je zdravilno, saj duša ni prišla sem, da bi mirovala, temveč da bi rasla. Rast se vedno začne tam, kjer se konča udobje. Ne ustrašite se, če se znajdete v situaciji, v kateri se morate odločati, ne morete več čakati, v kateri se nekaj v vas upira starim pravilom, ki ste jih sami pisali v času, ko ste potrebovali varnost. Zdaj vas duša vabi v nekaj več, ne zato, ker ste pripravljeni, ampak ker ste poklicani – in ta klic ne pride vedno z jasnostjo, s tresljajem, s koncem, z izgubo, s pogovorom, ki razkrije več, kot ste si upali priznati. Pride z nenadno spremembo, ki nam podre načrte. Z resnico, ki nam ne da več miru. Vse to ni kazen, temveč dušni dogovor, da se bomo premaknili tja, kjer smo bolj mi, bolj celi, bolj živi.

V teh dneh ne bomo mogli več nadzirati vsega, ne bomo mogli ostati tam, kjer se ne dogaja nič, čeprav smo si to včasih želeli, ker smo verjeli, da bo tišina pomirila naš nemir. Zdaj bo nemir postal kompas, ker nas opozarja, da nekaj ni v ravnovesju. In ko pride trenutek, ko nimamo več oprijemljivega odgovora, je to pogosto znak, da smo blizu resnice, ki je ne moremo več odložiti. Zato ta konec tedna ne bežite pred spremembo, tudi če pride nepričakovano, z obrazom, ki ga nismo pričakovali. Tudi če se nekaj zruši, saj tisto, kar je naše, ne potrebuje iluzije, da obstane – sprememba ni sovražnik, je izhod iz zgodbe, ki jo je naša duša že prerasla.