Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

To je trenutek, ko nas življenje ne bo več ščitilo pred posledicami, temveč nam bo dalo priložnost, da jih prepoznamo kot učenje, korak, da se uravnoteži nekaj, kar je dolgo stalo postrani. To ne velja le za odnose z drugimi, temveč za tiste najgloblje – z našo vestjo, z občutkom poštenosti, notranjo resnico, ki zdaj kliče, da jo spet slišimo. Brez iluzij, olepševanja in krivde, samo s prisotnostjo, da si priznamo: da, zdaj sem tukaj, pripravljen, da pustim življenju vzpostaviti ravnovesje, kajti pravica ne kaznuje, pravica uči.

Bolj ko ste si zatiskali oči, bolj vas bo zdaj pogled resnice prebudil, da bi končno znova stali – trdno, jasno, usklajeno, z notranjim vedenjem, da ste opravili. Da ste pogledali v oči svoji senci in izbrali drugo pot. In da si dovolite, da vas življenje spet povabi – tokrat skozi nov vzorec, z občutkom, da je srce lahko polno le takrat, ko ni več prikrivanja, ko ni več manipulacije, ko ni več utajevanja resnice – to velja za vse, za odnose, poslovne odločitve, tisto, kar smo ustvarili, vzdrževali ali skrivali. Zdaj bo vse pod drobnogledom – a ne, da bi nas razkrinkalo, temveč da bi nam pokazalo, kdo v resnici smo, ko nismo več ujeti v to, kar smo mislili, da moramo biti.

Razkritje ne pride z udarcem, temveč kot šepet, ki postaja vedno glasnejši, dokler ga ne slišiš. Tisto, kar je bilo prikrito, kar je čakalo na pravi trenutek, ne more več čakati. Trenutna situacija odpira resnico kot knjigo, katere strani so dolgo ostajale zaprte – in zdaj ste pripravljeni brati.

Ne le z očmi, temveč s srcem. V odnosih bo to čutiti močneje kot kdajkoli: kar je bilo zgrajeno na laži, se bo sesulo, kar je preživelo kljub vsem pretvezam, bo zahtevalo iskrenost, kar je bilo vedno resnično, bo zdaj končno zadihalo. Ni več prostora za skrivališča. Tisto, kar ste dolgo vedeli, a ste si lagali, da ne veste, bo zdaj stalo pred vami. Mogoče kot človek. Mogoče kot spomin. Mogoče kot priložnost, da enkrat za vselej izberete sebe – brez izgovorov.