Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

V tem trenutku, ko se svet morda zdi nekoliko oddaljen, kot da gledamo življenje skozi zamolklo steklo, se začenja nekaj, kar ne potrebuje imena – notranje potovanje, na katerem ni zemljevidov, smerokazov, le korak za korakom stopamo v globino lastne tišine. Tam postanejo vprašanja glasnejša od odgovorov in občutek 'ne vem več, ne kam ne kod, ne s kom in ne zakaj' ni izguba – je sveti prostor med starim in novim, kjer puščavnik v nas prižge svojo luč. Ne da bi nam pokazal pot, temveč da sploh začnemo gledati, kam smo tako dolgo hodili v temi, da se zdaj prvič zavedamo, kako utrujeni smo od iskanja tam, kjer ni odgovorov.

To ni vikend za rešitve, to je čas za bilanco, tihe premisleke, globoko sedenje z vprašanji, ki nas še vedno bolijo. Ni več pomembno, kaj ste obljubili, komu ste verjeli, ali ste šli desno ali levo. Pomembno je, da ste se ustavili v svoji notranji sobi, kjer ne odmeva več hrup sveta, temveč srce, ki ga niste slišali, ker ste bil preveč zaposleni s tem, da vse razumete.

Puščavnik ne pride s sodbo, ne zahteva zaključka ... FOTO: Eso/m. Kornmesser Via Reuters

Ta trenutek ni za razumevanje, je za občutenje, za to, da smejo vsa neodgovorjena vprašanja obviseti v zraku, brez potrebe po sklepu, kot mehke zavese, ki jih nežno premika sapica spremembe. V tem stanju 'ne vem' se namreč rojeva resnica, ki ni zgrajena iz argumentov, ampak iz tišine, iz mehke bolečine spoznanja, da nekatere poti niso bile vaše, da so nekateri ljudje odšli, ker so morali, da niste izgubili – le našli ste drugega sebe. Ta ni več odvisen od potrditev, temveč od občutka, da ste v stiku s seboj, s svojim ritmom, s svojo ranljivostjo. Puščavnik ne pride s sodbo, ne zahteva zaključka, pride, ko smo pripravljeni spustiti vse in dovoliti, da nekaj globljega v nas pove: dovolj je bilo iskanja navzven, zdaj hodiš navznoter. Tam se vse, kar ste bili, sreča z vsem, kar še boste – a najprej morate biti samo tu, v tem trenutku nejasnosti, ki je v resnici začetek nove svetlobe, četudi še ni prižgana.