Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Ljubezen, če je resnična, ne potrebuje garancij. Ne postavlja pogojev. Ne zadržuje. A mi smo jo tolikokrat umazali s pričakovanji. Verjeli smo, da če nekoga ljubimo, mora ostati. Da če smo trpeli, smo si jo zaslužili. Da če se trudimo dovolj, bo nekdo končno spoznal našo vrednost. A ta čas zdaj briše to zgodbo. Odnosi, ki niso zgrajeni na resnici, se bodo zaključili. Ne, ker smo naredili nekaj narobe, ampak ker smo končno pripravljeni na nekaj, kar je pravo. Kar diha. Kar ne potrebuje laži, da obstaja.

Vsak konec, čeprav nas zareže do kosti, prinaša tudi priložnost, da se zbudimo. Da si priznamo, da nas odnosi niso razbili – razbila nas je lastna potreba, da nekaj obdržimo, čeprav smo vedeli, da ni več živo. Kadar se resnica zgrne čez nas kot val, ne pride, da bi nas potopila, temveč da bi nas izprala. Iz telesa, glasu, celic. Vsaka neizrečena bolečina, vsaka požrta beseda, vsak kompromis, ki ste ga sklenili proti sebi – vse to se zdaj vrača. In čeprav ste morda mislili, da ste že zdavnaj pozabili, vam bo telo povedalo drugače. Čas vračila je tukaj. Ne, da vas kaznuje, temveč da vas osvobodi. Kajti zdaj ne gre več za to, ali imate prav – gre za to, ali ste pripravljeni biti resnični.

Vsi tisti odnosi, v katerih ste čakali, da vas bo nekdo drug odrešil, se zdaj razkrivajo. Vsi pogovori, v katerih ste se prepričevali, da bo bolje, zdaj zvenijo kot odmevi iz preteklosti, ki ji je potekel čas. In vse tiste obljube, izrečene v strahu pred izgubo, zdaj stojijo kot hiša brez temeljev. Kar je bilo grajeno iz iluzije, se bo sesulo. Kar je bilo postavljeno iz potrebe, se bo raztopilo. Kar ni bilo podprto z dušo, bo odšlo. To ni kazen. To je evolucija. In vsi, ki ste kdaj ljubili bolj iz strahu kot iz ljubezni, zdaj čutite, da nečesa ni več mogoče nositi naprej. Morda ste poskušali. Morda ste molili. A zdaj je jasno – pot se je razcepila. Kolo se je obrnilo. In zdaj nas kliče naprej. Kako boste torej zavrteli kolo svoje usode na kolesu sreče vi?