Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Obstajajo obdobja, ko začutimo, da se nekaj premika pod našimi nogami. Kot da bi se tla, na katerih smo leta stali, počasi spreminjala. Ne dovolj hitro, da bi nas vrgla iz ravnotežja, a dovolj močno, da nas opomnijo, da ne moremo ostati enaki. Morda ste prav zdaj tam. Na pragu med starim in novim. Med tem, kar poznate, in tem, kar vas kliče. Med tem, kar je bilo, in tem, kar šele prihaja. To je nenavaden prostor. Prostor, kjer razum išče odgovore, duša pa že ve. Prostor, kjer bi radi načrtovali prihodnost, a življenje od vas zahteva zaupanje. Kolikokrat ste že začutili, da nekaj ni več za vas, a ste vseeno ostali? Kolikokrat ste vedeli, da je poglavje zaključeno, a ste ga še naprej brali, kot da se bo konec spremenil?

Kolikokrat ste ostajali zvesti nečemu, kar je bilo nekoč resnično, a danes ni več? Prav tu se začne največji premik. Ne v svetu okoli vas, temveč v vas. Kajti vse spremembe se začnejo v notranjosti. Najprej se premakne misel, nato občutek, nato odločitev. In šele potem se premakne življenje. Mnogi boste v tem času razmišljali o domu, prostoru, prenovi, spremembi okolja. O tem, kaj vas obdaja in kaj vam jemlje energijo. Toda za zidovi vsake hiše obstaja še en dom. Tisti, ki ga nosite v sebi. In vprašanje tega časa ni le, kje živite. Vprašanje je, ali se v svojem življenju počutite doma. Ali ste doma v svojih odločitvah, odnosih, resnici?

Če niste, bo življenje začelo premikati stvari. A vendar stopite iz lastne drame, kajti življenje tega ne počne, da bi vas kaznovalo, temveč da bi vas vrnilo bliže k sebi. Odnosi bodo v tem času pokazali pravo strukturo. Tisto, kar je zgrajeno na iskrenosti, bo dobilo novo moč. Kar je zgrajeno na navadi, strahu ali potrebi, bo začelo razkrivati razpoke. In to ni tragedija. To je priložnost, da končno naredite korak nazaj k sebi.