Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Pridejo obdobja, ko življenje ne išče več izgovorov. Ne posluša več zgodb, ki smo si jih pripovedovali, da bi laže razumeli svoje odločitve. Ne zanima ga več, kaj bi moralo biti. Zanima ga le še tisto, kar je. V takšnih trenutkih stopi pred nas pravica. Ne, da bi nas kaznovala, še manj sodila, temveč kot ogledalo. Kot tih opomin, da ima vsaka misel svojo posledico, vsaka beseda odmev in vsak odnos svojo resnico. Življenje je veliko bolj natančno, kot si predstavljamo. Nič se ne izgubi. Nobena obljuba ne izgine v prazno. Nobena izdaja ne ostane neopažena. Nobena ljubezen ni pozabljena. Vse se nekam zapiše. V prostor med ljudmi. V energijo odnosov. V srce človeka. In ko pride čas bilance, se začne tehtanje. Ne tehtanje uspehov in dosežkov, temveč tehtanje srca.

Kako težko je vaše srce? Koliko neizgovorjenih besed nosite v sebi? Koliko zamer še vedno hranite kot stare račune? Koliko ljudi krivite za poti, po katerih ste hodili sami? Koliko časa že nosite zgodbe, ki so svojo nalogo opravile že zdavnaj? Pravica ne prihaja, da bi vas obsodila. Prihaja, da vas osvobodi. Kajti človek ne more vstopiti v novo poglavje življenja, če še vedno nosi kovčke preteklosti. Ne more graditi novih odnosov, če še vedno živi v sencah starih ran. Ne more zahtevati iskrenosti od drugih, če si sam še vedno ne upa pogledati v oči. Prav odnosi bodo zdaj postali največji učitelji. Nekateri bodo postali močnejši. V drugih se bodo razkrile razpoke. Nekateri bodo obstali v tišini. Nekateri bodo zahtevali pogovor. Nekateri se bodo preprosto zaključili. Prav tu se skriva največja modrost tega obdobja: da ne sodite prehitro, kaj je izguba in kaj darilo. Kajti pogosto nas najbolj boli tisto, kar bi morali že zdavnaj spustiti. In pogosto najbolj pogrešamo tisto, kar nas je najbolj oddaljevalo od nas samih.