Suzana Zagorc: Ne poznam je (Suzy)

Ker se napol okamnela nisem vrgla v njegov pozdravni objem, je spustil roke in na mojo grozo prijel mojo prosto levo dlan. V desni sem držala torbico, čez katero je visela jaka. V svoje naročje jo je vzel brez mojega sodelovanja, verjetno je čutil, da je hladna, vlažna, sem pomislila, medtem pa sem ves trud usmerjala v to, da sem vzdržala njegov pogled. Njegove oči so bile, kljub temu da so jih obdajale drobne gubice, še vedno globok tolmun. Če se predolgo zadržiš tam, začneš toniti brez možnosti odriva nazaj na površje.

»Sva pa usklajena, kot bi se zmenila,« je dvignil obrvi in se namuznil. Tudi on je bil v svetlih kavbojkah in srajci z drobnimi kockicami v modri, zeleni in beli barvi. Opazila sem, da je njegova koža gladka, lasje manj razmršeni kot pred letom dni.

Kako sem si želela, da bi se spomnila odvrniti kaj smiselnega, iskrivega, nekaj, kar bi inteligentno, a hkrati šaljivo zavrnilo njegov morebitni namig, da razmišljava enako. Nič.

»S tem da si ti veliko lepša,« je dodal in mojo roko nežno spustil. »Res si lepa.«

»Hvala,« sem odvrnila, a zgolj zato, ker nas ženske ves čas opozarjajo, da ne znamo sprejemati komplimentov ter da je pravi odgovor enostaven hvala. S tem naj bi ženska namesto dvoma vase izrazila samozaupanje. Mene je na zadnjem cestnem ovinku sicer zapustilo, a odgovor je kot avtomatizem priletel iz mene. Vsaj nekaj.

»Oprosti, vidim, da te spravljam v neugoden položaj.« Z eno roko me je prijel čez rame in usmeril proti gostilni. »Ampak res sem vesel, da te vidim.« Same neprave besede. Ko je opazil, da sem ga sumljivo pogledala, je dodal: »No, saj sem rekel, tudi mene te stvari zelo zanimajo. Mimogrede, sem ti že omenil, da so tudi moji predniki po eni strani iz teh krajev?«

»Ne, nisi. Res?« se mi je slednjič vrnil dar govora.

»Ja. Ampak bova potem o tem. Povej mi ti rajši, kako si?« Spet je ustavil korak, tokrat tik pred velikimi divjimi kostanji, ki so stali ob gostilni, in me pogledal v oči. Prazne besede so izpuhtele.

»Dobro sem,« sem odvrnila, on pa se s tem ni zadovoljil, s pogledom je prediral mojo povrhnjico. »Res. Vse je v redu.«

»Me jako veséli,« je odvrnil v belokranjskem narečju. »To znači, da bi lahko ti i ja sedaj enega spili?«

»Bi mi kar prav prišel.«

Stopila sva do gostilne, pozdravila Petra, sina nekdanjega gostilničarja, ki me seveda ni prepoznal, in še dva moška, ki sta sedela ob njem, vsi trije so se Luki muzali, mene pa pretirano prijazno pozdravili, in stopila v notranjost.

Pri šanku je stala Ema, Petrova sestra, moja daljna sorodnica, ki me prav tako ni prepoznala ali pa tega vsaj ni pokazala, je pa veselo pozdravila Luko in kar izza šanka vprašala: »Boste vas dva spili vsak en karampampuli?«

»Jaz ne bi, hvala,« sem odgovorila.

»Jaz bom tudi preskočil,« je dodal Luka. Vprašala sem se, ali bi bil njegov odgovor drugačen, če bi bil tudi moj.

Stopila sva mimo šanka proti sobi z nekaj mizami.

Nagnila sem se k njemu in mu šepnila: »V bistvu mi sploh ni kaj pretirano všeč.«

V meni se je nenadoma zbudila večja zaupljivost do njega kot do okolja, ki sem ga občasno okušala vse od otroštva, a mu nikoli zares pripadala.

»Kontam.« Verjetno je tu živel že nekaj časa, da je lahko tako prehajal na lokalno narečje in nazaj.

»Kaj bova torej namesto tega?« me je vprašal, ker je gostilničarka že pristopila k mizi.

»Imate dunjevačo?« sem planila.

Prikimala je.

»Torej dve,« je dodal Luka.

Sploh nisem vedela, od kod je to prišlo. Običajno bi, če vzamem v obzir alkoholne pijače, naročila kozarec vina, morda celo penino, občasno kakšen koktajl. A to ni bila gostilna, kamor prideš na tovrstno pijačo. Ponujeni karampampuli me je verjetno usmeril na misli o žganih pijačah, najprej sem pomislila na viljamovko, nato pa je iz mene izletelo, kar je.

Sem se spomnila na strica Milana, ki je tu vedno naročal dunjevačo? V bistvu ni bil moj stric, mož tete Dragice je bil, polsestre moje mame iz babičinega prvega zakona. Po nekaj kozarčkih je zapel bosansko ljudsko sevdalinko Poželjela žute dunje, žute dunje, aman, aman, žute dunje iz Stombola … ode dragi da donese žute dunje carigradske, al ga nema tri godine, tri godine, aman, aman, nit se javlja, niti dolazi … S seboj je imel vedno črn kovček s klavirsko harmoniko. Ko jo je raztegnil, so iz nje veli tako ljubezen kot velika žalost, hrepenenje, neka strastna navezanost na vztrajanje ob podoživljanju bolečin ljudi nekega časa in prostora.

Vsi izkoreninjeni, s hlastno željo po druženju, veseljačenju, kot da bi si s tem želeli dokazati, da je vse težko in temno za njimi. V pesmi pa se jim je duša vedno znova trgala.

Pred tremi leti smo ga pokopali. V njegovi Bosanski Gradiški, ki jo je ves čas zapuščal in se tja v intervalih tudi ves čas vračal. Toliko, da boš vedela, da je bil Milan v bistvu Ismet, mi je po poti na pogreb, tik preden smo prispeli, povedala mama, da me pripravi na muslimanski pogreb, tako drugačen od naših. Dragica ga je klicala Milan, po svojem bratu. Takoj sem vedela, da gre za prvorojenca, ki ga je raznesla bomba. In ker ga je ona tako klicala, smo ga vsi.

Nekoliko lažjega srca sem z Luko izmenjala še nekaj vljudnostnih besed o gostilni, v katero je on zadnje čase večkrat zavil, jaz pa občasno v otroštvu. Razlagala sem mu, da je nad gostilno grob moje babice, medtem pa je gostilničarka prinesla dunjevačo kar v steklenici, nama jo pokazala, povedala, da je starana v hrastovih sodih, in nama jo nalila v kozarca za konjak. Čutila sem, kako mi je neka davna in vseprisotna nostalgija začela oblivati srce in ga hkrati mehčati.

»Dobro si izbrala,« me je Luka skoraj občudujoče pogledal iznad kozarca, iz katerega je vsrkaval vonj zrelih kutin.

… poželjela žute dunje, žute dunje, aman, aman, žute dunje iz Stombola …

Sevdah, črni žolč, je turška beseda, ki pomeni melanholijo. Sem sem prišla raziskovat svojo uskoško dediščino, potem pa me gane bosanska sevdalinka. Kako omejeno bi bilo razmišljati, da smo samo eno, pa naj bodo Slovenci, katoliki, muslimani, pravoslavci, grkokatoliki, Srbi, Bosanci, Črnogorci, Kočevarji, Turki, Uskoki. V resnici se mi vsa gorečnost patriotizma nikoli ni zdela nič več kot praznoverje. Milan in Ismet smo v eni osebi.

Prav tu smo nekoč sedeli, potem ko smo za prvi november obiskali grob. Ljubica, žena mojega strica Janka, je prva dvignila kozarec. Če bi bil moj oče Ignac živ, bi zdaj z nami pel, je rekla. Njena kri je bila romska. Ko je Radoš, mož moje tete Jelke, kosovski Srb, zapel ljudsko pesem Sa Ovčara i Kablara, čobanica progovara, smo vsi pritegnili.

Vse so postale naše, čeprav je enkrat Milan prvič pel Ne silazi sa čardaka … i ne pitaj, gdje sam bio … Zašto su mi oči plačne … Zbog čega sam suze lio? … Zašto su mi oči plačne … Zbog čega sam suze lio?, Ne klepeči nanulama Nedžata Salkovića, ali čeprav je moj oče takoj za njim dvignil glas v Zabučale vode, zašumeli lesi, oj, mladosti moja, kam odšla si, kje si? v prepričanju, da poje slovensko ljudsko pesem, a je pel pesem, ki izvira iz Moravije.

»Ne boš pokusila, kar si izbrala?« me je Luka vrnil za mizo, kjer ni bilo nobenega drugega obraza iz moje preteklosti razen njega.

»Oprosti. Kar malo me je odneslo. Tolikokrat smo se že zbrali tukaj. Vse je še isto … Ni zanimivo, en prostor, v katerem je že toliko ljudi ustvarjalo čisto svoje spomine … Morda mine deset let, preden se vrneš vanj, isti je, ti imaš občutek, da si isti, hkrati pa ni nikjer več tistih, s katerimi si nazadnje sedel tu.« Kozarec sem končno dvignila k ustnicam.

»Ravno prav si razpoložena za zgodovinsko debato, vidim,« me je gledal smeje, vso nostalgično. A vsaj v mislih sem svojo družbo razširila, se razbremenila najine ena na ena bližine.