Vika Potočnik in Huiqin Wang: zgodba o prijateljstvu in umetnosti (Suzy)

»Moža Mitjo, sinologa, sem spoznala leta 1981, ko je na Kitajskem opravljal doktorat iz kitajske zgodovine. Jaz sem bila že priznana umetnica, med drugim sem predavala na akademiji. Pred mano je bila začrtana uspešna pot. Mitja je bil vztrajen, vračal se je na Kitajsko in me vabil v Slovenijo,« se spominja Huiqin Wang. Njenemu snubcu je uspelo leta 1983, ko je mlada slikarka pripravila kovček in se podala na drug konec sveta. Starši in sodelavci na fakulteti so jo poskušali odvrniti od selitve.

Dežela, v kateri ne raste riž

Rekli so ji, da je preveč garala, da bi vse pustila in šla v neznano. Da si je njeno mesto na fakulteti poskušalo priboriti veliko ljudi, ona pa ga bo kar zapustila. »Domači so bili proti. Oče me je vprašal, kaj bom počela v deželi, v kateri ne raste riž. Bili so drugi časi, Kitajska se je počasi odpirala svetu in morala sem dobiti kopico dovoljenj, da sem lahko zapustila državo. Ni mi bilo težko iti za srcem,« je iskrena slikarka, ki se ji je Slovenija vedno zdela malce eksotična.

»Živela sem v Šanghaju, a sem se hitro navadila na mraz. Danes mi je v Sloveniji toplo in me ne moti, tudi če zapade meter snega. Potrebovala pa sem nekaj časa, da sem se privadila na hrano. V Sloveniji pozimi obožujete kislo zelje in krvavice, kar je bilo zame najteže,« pravi. Družabnega življenja se je hitro navadila, začela je sodelovati z akademijo in se učiti jezika. Kmalu je zbrala delegacijo slovenskih gospodarstvenikov in jih odpeljala na Kitajsko. »Mož me je izkoristil, da je vadil svojo kitajščino, s sinom Sašo in hčerko Lili prav tako govorimo kitajsko,« se zasmeji umetnica, ki je v novi domovini hitro pognala korenine.

Razstava, ki ju je povezala

S staro domovino je kljub temu še vedno zelo povezana. »Globoko je povezana s Kitajsko, hkrati z veliko ljubeznijo in spoštovanjem sprejema mesto, ki je postalo njen drugi dom. Spoznali sva se med mojim županovanjem. Leta 2000 je v Pekingu pripravila svojo prvo samostojno razstavo, ki sem jo odprla kot takratna županja Ljubljane. Posebnost razstave je bila tudi serija del, ki so nastala v sodelovanju s slovenskim umetnikom Živkom Marušičem. Umetnika sta ustvarjala na isti slikarski površini, kar je predstavljalo svež in inovativen način umetniškega dialoga,« se spominja Vika Potočnik. Na drugem koncu sveta je hudo zbolela in Huiqin ji je pomagala z odlično juho, ki ji je povrnila moči. Poznanstvo je preraslo v izjemno prijateljstvo, iz tega se je razvilo posebno sodelovanje. »Po dolgih letih je najino prijateljstvo obrodilo sadove v obliki dvanajstih skupnih del. Ta združujejo najine življenjske izkušnje in predstavljajo zrelo ter poglobljeno umetniško izmenjavo,« pravi Vika.

Prepletanje dveh kultur

S kitajsko prijateljico sta hitro našli skupni jezik, se zaprli v atelje in simbole Ljubljane domiselno prepletli s kitajskimi – od zmaja, konja in cvetov. S plastenjem, prepletanjem in združevanjem različnih vizualnih tradicij ustvarjata dela, ki živijo kot celota. Iz tega procesa je nastala razstava, ki jo organizirajo ob 45. obletnici pobratenja Čengduja in Ljubljane. Razstava simbolizira širjenje sodelovanja ter neprekinjen dialog med ustvarjalkama, ki se na slikovni površini nenehno razvija in poglablja. Njuna dela ne govorijo le o osebnem prijateljstvu, temveč o trajnih kulturnih vezeh med Kitajsko in Slovenijo ter med obema mestoma.