Za tančicami nevidnega sveta: Ko nismo krivi, a čutimo krivdo (Suzy)

Od kod izvirajo bolečine v naših odnosih? Zakaj se ne razumemo? Zakaj z ljudmi, s katerimi bi si lahko ustvarili 'novo družino', kljub zavestnemu trudu ne najdemo složnosti, miru in ljubezni v srcu? Je mogoče, da vse to izhaja iz preteklosti in da se srečamo prav zato, da nekaj ozavestimo, spustimo ter se iz tega nekaj naučimo?

Na terapijo pride klientka, ki pravi, da jo v zadnjem času bremeni odnos s taščo. Napetost med njima se vse bolj stopnjuje. Ko je bila tašča do nje žaljiva, se je končno postavila zase. Po eni strani je nase ponosna, po drugi pa čuti krivdo. Pravi, da za odnos naredi marsikaj, a se kljub temu ne počuti sprejeto. Ob tašči ji je težko, saj jo doživlja kot zahtevno osebo. Po konfliktu se druga drugi izogibata.

Pot v izvorno situacijo

Na terapiji jo povabim, naj si vizualizira taščo. Pravi: »Stiska me, čutim pritisk pod pljuči in rebri. Neprijetno mi je. ugotavljam, kakšne volje je, in se sprašujem, ali sem sama odgovorna za njene občutke, saj nikoli ne vem, kaj lahko pričakujem.«

Vodim jo v izvorno situacijo, iz katere vse to izhaja. Vidi se v preteklem življenju kot moški, ki doživlja krivdo. Ima dekle, ki nabira zelišča in pomaga ljudem. Je zelo lepa, svetla oseba. To nekoga zmoti, zato jo obtožijo in obsodijo na grmado. Hkrati se ji zlažejo, da jo je izdal njen fant. Njega so zgrabili, zato ji ni mogel pomagati. Ona ga v ognju išče s pogledom in jezna je nanj, ker je prepričana, da bi ji lahko pomagal, a tega noče storiti. On začuti, da se ona v tistem trenutku zaveže, da mu bo to vrnila. Jezen je, čustva se zaklenejo v njem. Nemočen je in čuti krivdo, ker ne more storiti ničesar. Ona zgori, njega pa vse skupaj preganja, kot bi mu vzeli upanje v prihodnost. Umre star, a pomirjen, ker ve, da bo odšel k njej. Klientki nekaj pravi, da je to dekle v sedanjem življenju njena tašča.

Maja Žižek. FOTO: Dejan Javornik

Obe sta morali spoznati resnico

Zgodba je zanimiva, ker klientka v njej ni bila povzročiteljica situacije, temveč le opazovalka, ki ni mogla storiti ničesar. Poskušala je pomagati, a so jo s silo ustavili.

Zakaj sta se v tem življenju srečali? Običajno se v težkih okoliščinah kot bližnji akterji srečajo nekdanje žrtve in storilci, ki poskušajo težko karmo predelati skozi zakon ljubezni. Ozadje tega dušnega srečanja v tem življenju pa je očitno lažje: obe duši sta morali spoznati pravo resnico – da sta bili zavedeni in da druga drugi nista povzročili ničesar slabega. Morali sta spoznati, da je bila med njima vedno ljubezen.

Naslednja naloga je bila odpuščanje storilcem, ki so povzročili vso to bolečino. To je bilo nekoliko težje, a ji je na koncu uspelo. Kot fant iz preteklosti je spustila boleča čustva in bolečino ter si povrnila svojo energijo. V svoje srce je povabila svetlobo. To je bila njena zmaga. Med terapijo mi je rekla: »Začutila sem povezavo med svojo boleznijo (na kateri delava na terapijah) in odnosom do teh ljudi v preteklem življenju. Ko si se me dotaknila, da bi odstranila ta čustva, je šlo vse to ven.«

Občutek razbremenitve odtehta vse

Včasih moramo spoznati resnico: da so nam lagali in da ljudje, ki so nam najbližje, v resnici niso naredili nič slabega. Klientko je to močno razbremenilo.

Kaj ji je prinesla terapija? S taščo imata dober odnos. Zdaj jo lahko pogleda v oči, medtem ko je prej pogled pogosto umikala drugam. Tašča je sicer še vedno enaka, njene izjave so podobne kot prej, a klientka danes razume, da taka pač je. Ko tašča nekaj reče, ji ona odgovori nekaj povsem drugega. Reče si, da je morda nikoli nihče ni pohvalil, zato jo bo pohvalila sama. Prej se ji je kaj takega zdelo nemogoče, razmišljala je celo o tem, da bi se umaknila iz skupne hiše.

Doda: »Hvaležna sem, Maja, da si mi dala možnost, da še naprej delam s tabo, plast za plastjo. Med obiski začenjam razmišljati o stvareh in jih bolje razumeti. Nekatere izzvenijo, druge sproti predelujem s teboj. Vem, da je pot, na kateri sem, prava. Moja baterija se polni. Soočiti se s takšnimi stvarmi je zelo težko. Ni enostavno. A občutek razbremenitve, ki ga čutim po tem, ter vse dobro in lepo, kar ta proces prinese s seboj kot darilo, vse to odtehta.«