Zazrite se v oči svojega dolgčasa (Suzy)

Moj sovražnik

Če ste svoje možgane tovarniško nastavili na večno raziskovanje, zvedavost, kreativnost itd., vam ne bodo pustili spati (včasih celo dobesedno). Kako bi se ustavljali, če je svet poln priložnosti, novih krajev, izzivov, odnosov …? Če nam je vse dosegljivo? Preprosto lepo se je prepustiti, ko nas naloga pokliče, ko je ne odložimo, ampak si jo temeljito oglodamo in razrešimo? Lepo je uživati v družbi, se smejati, govoriti, potovati, zajemati svet s polno žlico. Če nam je naporno, ko se peljemo v službo, ko rešujemo službene probleme, ko se družimo s prijatelji, družinskimi člani, če je dolgčas naš najzvestejši prijatelj, je to jasen signal, da se v enačbi našega življenja nekaj 'ne izide'. Človek namreč ni ustvarjen za pasivno praznino, v njej se hitro počuti neprijetno in išče izhode iz nje. Morda delovni izzivi niso več pravi in v njih ne ugledamo več smisla. Morda je čas za iskren pogled na odnose, s katerimi je prepredeno naše življenje. Naša vest, duhovna dimenzija, možgani so očitno lačni – ne ignorirajmo sporočila.

Moj prijatelj

V prazničnih dneh smo se predali glasbi, kuhanemu vinu, sejmom, potovanjem, obdarovanju, druženju, športnim dejavnostim, brezplačnim televizijskim programom, maminemu pecivu in še marsičemu. Januarja je tega mnogo manj. Pogosto slišimo komentarje, da je spet vse sivo, da ni nič za početi. Prebudi se lahko občutek praznine. »Ah, majhno postojva, preljubi plesavec, de jaz se oddahnem, de noga počije,« prosi Urška prelepega mladeniča v Prešernovem Povodnem možu. Tako možgani, sleherna celica našega telesa v podivjanem tempu življenja včasih poprosi nas. Takrat si lahko prisluhnemo – ali smo po Urškino potisnjeni v šumeče valove, ki jih največkrat prepoznamo po oznakah izgorelost, brezvoljnost, eksistenčni vakuum, izguba kompasa ... Dejstvo je, da potrebujemo oddih – od skorajda vsakega preobilja. Samo sprehod, ležanje, gledanje zvezd, božanje partnerja. Pomiritev. Misel, ki nam bo kljub odločitvi o odklopu pridrvela v glavo, sprejmimo. Potem se ji lepo zahvalimo in ji povejmo: »Hvala za opomnik, ampak trenutno ne morem biti s tabo. Trenutno se samo dolgočasim. Posvetim se ti, takoj ko bo mogoče, za zdaj pa hvala, spuščam te dalje.«

Vedno samo moj glasnik

Naša pot je sleherni trenutek posuta z odločitvami. Bom vstal ali še malo poležim; grem na sprehod ali gledam televizijo – gledam dokumentarno oddajo ali akcijski film, uro, dve, ves dan? Nešteto odločitev, da si včasih zaželimo, da bi jih sprejemal kdo drug – za nas. A tudi če jih sprejme kdo drug, moramo sprejeti vsaj odločitev, da se temu prepustimo. Tako je tudi odločitev za dolgčas samo naša. Včasih ga zavestno sprejmemo, za nas je plodovit, odpira nam prostor za nove ideje in navdih, ustvarjalnost in samozavedanje. Če ni zaželen in odraža našo apatijo in praznino, se z njim 'pogovorimo' in ugotovimo, kaj nam sporoča. Ne odlašajmo s pogovorom in se ne zatekajmo v alkohol, droge in druge odvisnosti, v hrup, dramo v odnosih … Predajmo se raje domišljiji, aktivnemu reševanju ali zavestnemu sprejemanju oddiha.

Ni dolgočasen televizijski program ali naš prijatelj ali ta dan. Dolgčas se v nas naseli, ko obtičimo v pasivnosti in z občutkom nemoči. Kdo je torej odgovoren za naš odnos do zunanje stvarnosti, za morebitno tiho prekvalifikacijo iz 'dolgčas mi je' v 'zdolgočasen sem'? Logoterapija daje dolgčasu aktiven pomen: ne vprašajmo se, kaj pričakujemo od življenja, ampak kaj življenje prav tu in zdaj pričakuje od nas.