Žiga Valetič o Manci Košir: Najini skupni trenutki so me močno zaznamovali (Suzy)

 Z Žigo sta se spoznala, ko je prevajal perzijskega sufijskega mistika Rumija. Sčasoma se je med njima spletlo posebno prijateljstvo, prevajalcu, pisatelju, založniku in grafičnemu oblikovalcu, ki se je podpisal pod stotine knjig, je zaupala tudi pisanje svoje biografije. Z odliko je opravil delo in o njej napisal še štiri knjige, ki bodo izšle v naslednjih letih.

Ljubitelji knjig Žigo dobro poznajo, saj že dobrih dvajset let na leto 'naredi' kar šestdeset knjig. »Posvečam se jim na različne načine: kot pisatelj, avtor, publicist, urednik in še celo kot mini založnik. Zanimivo je, da kot otrok nisem veliko bral. Nekako sem v šoli opravil z domačim branjem in bralno značko. Knjige so me začele grabiti šele po dvajsetem letu, vendar nisem vedel, kako se jih lotiti. Ko si mlad, iščeš odgovore o svetu, življenju … V mojem primeru je šlo tudi za duhovne potrebe. Zanimalo me je vse od poezije, leposlovja do stvarne literature. V knjigah sem dobival odgovore, zato me je vleklo k njim. Najbolj se me je dotaknilo delo Prerok Kahlila Gibrana. Prevrednotilo mi je privzgojen sistem vrednot, ki ga skozi katoliško ateistično družbeno sfero posvojimo že od mladih nog dalje. Libanonski pisatelj, pesnik in slikar, ki je črpal iz islama, sufizma, tudi iz krščanstva, je stvari postavil precej drugače, kot so privzeto postavljene v slovenskem prostoru. Čeprav je knjiga zelo tanka, mi je bila precejšnje razodetje,« pravi. Del poti v literarni svet mu je odstrl tudi oče, ki je bil po poklicu grafik in tiskar.

Mojster besede in oblikovanja

Prav med njegovim odraščanjem so se začeli pojavljati osebni računalniki, na katerih se je dalo grafično oblikovati. »Čeprav nisem imel zelo močne likovne osnove, sem se začel učiti grafičnih programov, likovnih pravil, tehnik in risanja. Postal sem grafični oblikovalec.

Med drugim so me angažirali v založbi UMco, kjer sem oblikoval knjige in filmsko revijo Premiera. Hkrati sem bil poročen z zdravnico, dr. Matejo Hafner, ki je bila tudi založnica. Ko sem enkrat okusil sceno knjig in popularne kulture, me je okužila do te mere, da sem želel to početi glavnino časa. Sprva sem moral za preživetje oblikovati še različne komercialne kataloge in oglase za podjetja, sčasoma pa sem se povezal z uredniki in urednicami na založbah, ki imajo radi, da ima grafični oblikovalec odnos do jezika, knjig in pisane besede. Pred osmimi leti sem dal lahko na stran vse drugo in se posvetil izključno delu s knjigami,« je zadovoljen.

Usodni večer

Manco je spoznal v času, ko je prevedel poezijo perzijskega sufijskega mistika Rumija. »Povabila me je v Klub Cankarjevega doma na pogovorni večer. Začutila sva, da sva na isti valovni dolžini. Spodbujala me je pri mojem delu in mi nesebično pomagala v svetu knjig, literature, prepoznavnosti in promociji. Bila je neutrudna in neponovljiva. Mnogi smo ji dolžni veliko hvaležnosti,« pripoveduje.

Preden je dopolnila 70 let, ga je poiskala in vprašala, ali bi bil založnik njene pesniške zbirke Iz trebuha in neba. Čutil se je počaščenega, da sta lahko skupaj izdala to knjigo. Dogovorila sta se, da jo bo vozil na pogovorne dogodke po Sloveniji. Manca si namreč ni želela samo promovirati knjige, ampak govoriti tudi o svojem življenju na še bolj odprt in intimen način.

Literarna rock zvezda

»To je bilo izjemno. Stik z njo je bil zelo dragocen. Kamorkoli sva prišla, so bile dvorane polne. Bila je rock zvezda. Ljudje so v vrstah čakali na kratek stik z njo, njen podpis, celo kupili vstopnice za predstavitev njene knjige. To je bilo neverjetno. Čudovite so bile tudi najine vožnje na dogodke. V avtomobilu sva se pogovarjala vse mogoče, saj sva bila na istih valovnih dolžinah tudi po (zelenem) političnem prepričanju. Manca se je sicer krstila, vendar je kot kristjanka ohranila globoko spoštovanje in zanimanje do drugih kultur in ver, predvsem skozi kulturo. Najin stik je bil ravno v tem, da sva duhovnost in umetnost našla povezani v točki mistične poezije. Oba sva enako razumela ljubezen do narave, zelenega, vrednot, ki izhajajo iz hrane, vode, smeti, energije … Manca je bila pionirka tudi na tem področju. Kljub njenim mnogim angažmajem in javnim vlogam je največja stvar, ki jo je pustila temu narodu in prostoru, ravno spodbujanje bralne kulture. Po tem smo se jo dolžni spominjati in hoditi po njenih poteh,« je odločen.

Ganljiva srečanja

Njuno druženje in prijateljevanje je trajalo do konca. Pri njenih 75 letih je izdal še drugo pesniško zbirko. Spet sta imela nekaj dogodkov, še posebno zadnji so bili izjemno ganljivi. To so bila slovesa, ko so se ljudje prišli poslovit od nje in ona se je poslavljala od njih.

»Po dveh, treh operacijah je vedela, da ne bo več dolgo, a je šla kljub temu med ljudi, povezovala je in nastopala, čeprav je morala v to vložiti veliko energije. Na teh dogodkih smo bili vsi na robu solz. Njeno življenje so spremljale še posebno ženske. Vedele so, kaj je naredila za emancipacijo, enakopravnost, in so ji bile zelo hvaležne. Ko sem to opazoval od strani, sem bil na robu solz, res je bilo ganljivo,« pove.

Spisala jo je sama

Manca ga je poklicala dva tedna, preden je odšla. Vpričo prijateljice Zore Jurič ga je vprašala, ali bi sestavil njeno biografijo, in povedala, pri kateri založbi naj jo izide. Takrat je že težko govorila. »Ni bilo čisto jasno, kakšna biografija naj bi to bila. Šele pol leta po njeni smrti sva z njeno hčerko Tino pogledala njen računalnik in našla 2000 skrbno shranjenih datotek, v katerih je bilo večino vsega, kar je kadarkoli napisala, z izjemo besedil, ki so nastala v prejšnjem stoletju. Slednja sem moral poiskati še v knjigah in Narodni in univerzitetni knjižnici. Na podlagi tega sem ugotovil, da je pravzaprav v intervjujih, kolumnah, esejih in poeziji že sama povedala skoraj celotno svojo biografijo. Začel sem sestavljati njene odlomke, jih povezovati, urejati in nastala je knjiga, ki bo izšla avgusta pri založbi Goga. Imela bo več kot petsto strani. Napisal sem vezna besedila, ki so razmeroma kratka, jedrnata in skopa. Želel sem, da Manca spregovori z lastnimi besedami. Ko bomo to brali, jo bomo skorajda lahko slišali,« pravi.

Ni mu bilo preveč težko izbrati odlomkov. Ker je bilo vsega toliko, je sestavljal še tri njene knjige: knjigo esejev, kratkih poljudnih besedil (kolumn, zapisov o različnih temah in ljudeh) in tretjo knjigo Ljubezničarka, ki bo knjiga modrostnih citatov in odlomkov. Morda bo pozneje izšla še izbrana poezija, saj je Žiga našel še 50 neobjavljenih pesmi. »Vse to sem že oddal. Trenutno so v uredniških procesih na založbah,« pove. Tempo je bil peklenski. Tri mesece je bil kot v transu, da je zadržal vse informacije in vidike Mančine zgodbe in detajlov. Tri mesece se je družil z njo in zdelo se mu je, da je ves čas poleg njega in ga opazuje. Žigo čaka zelo intenzivna jesen. Po tem, ko bo avgusta končno izšla prva knjiga, jo bodo predstavljali po Sloveniji. In spet bo Mančin duh živel dalje.

Žiga je že desetletja velik ljubitelj knjig. Ogromno jih je tudi napisal, oblikoval in založil.

Mančina biografija izide avgusta letos.