

Aleksej Ivačič Kola

Noč čarovnic vsak praznuje po svoje.

Našemljeni Polaris

Lorella Flego.

Samantha Maya

KiKi

Tinkara Fortuna







Noč čarovnic je tudi pri nas postala odlična priložnost za zabavo, preobrazbo in kanček skrivnostnosti, vsak pa jo praznuje po svoje. Nekateri se našemijo, drugi si raje ogledajo strašljiv film, tretji v tem času začutijo nekoliko bolj mistično plat jeseni. Znane obraze smo vprašali, katere maske so se jim najbolj vtisnile v spomin, predvsem pa, česa so se bali kot otroci in kaj jih prestraši danes.



Lorella Flego noč čarovnic doživlja nekoliko drugače – manj skozi kostume in zabavo, bolj skozi tišino, simboliko in skrivnostno energijo jesenskega časa. »Bolj kot noč čarovnic praznujem samhain, starodavni keltski praznik, ki zaznamuje konec žetve in prehod v temnejši del leta. Verjeli so, da je v tem času tančica med svetovi najtanjša. To je obdobje, ko drugače občutimo energije, narava pa se razkriva v svojem jesenskem sijaju. Praznujem introspekcijo, tišino, prazen prostor, v katerem znova najdem sebe, in knjige, izbrane z ljubeznijo. Kot otrok sem se bala neznanega, danes pa vem, da se največ skrivnosti skriva prav v nas samih.«

Pri glasbenici Samanthi Mayi ima noč čarovnic posebno mesto, saj jo privlačita predvsem skrivnostnost in nekoliko temačnejše vzdušje, ki sta blizu njenemu glasbenemu ustvarjanju. »Letos jo praznujem večkrat ves mesec, saj vseh idej preprosto ne morem spraviti v eno samo noč. Rada se našemim in nekoliko okrasim dom, čeprav pri okraševanju ne maram pretiravanja. Že od mladih nog me privlači mističnost tega večera, ki me spremlja v vsakdanjem življenju in se odraža v moji glasbi. Kot otrok sem se bala pokopališč in duhov, danes se bojim bolezni, smrti ali izgube. Z odraščanjem se je moj pogled na strah precej spremenil.«

Glasbenico KiKi privlači vse, kar je skrivnostno, nenavadno in nadnaravno. »Noč čarovnic imam zelo rada. Od nekdaj me navdušuje vse, kar je nepojasnjeno, paranormalno in nenavadno. Že kot otrok sem na tabornikih pripovedovala strašljive zgodbe, še danes obožujem čarovnice in kostume, povezane z magijo. Moj najbolj nerodni spomin sega v čas, ko sem delala v Drami. Za zabavo, katere tema so bili dramski liki, sem se našemila v Mefista iz Fausta. Ko sem prišla, sem ugotovila, da so bili vsi drugi v kavbojkah in običajnih majicah, jaz pa sem imela rogove in bila od glave do peta pobarvana živo rdeče. Podobno se mi je zgodilo, ko sem se nekoč našemila v Hagrida iz Harryja Potterja, a ni nihče vedel, kdo sem.«

Za Tinkaro Fortuna je noč čarovnic predvsem družinski praznik, poln otroškega veselja, skupnih vragolij in ustvarjanja. »Ker veliko ustvarjam in nastopam za otroke, je moj urnik med jesenskimi počitnicami napolnjen s čarovniškimi rajanji, zato sem noč čarovnic vzela kot nekakšen pust številka dve. Doma izrezujemo buče, pečemo strašljive kekse in okrasimo prostor pred hišo, saj nas vsako leto obiščejo maškare za noč čarovnic. Kot mama treh otrok se od nekdaj rada lotevam takšnih vragolij, da jim polepšam te trenutke in skupaj tudi kaj ustvarjamo,« pravi.