Zvezdanina modrost: Ljubezen ni dovolj, otrok potrebuje tudi meje (Suzy)

Spoštovana Zvezdana!

Sem samohranilka, nikoli nisem bila poročena, sinov oče je 'pobegnil' takoj po njegovem rojstvu. Po dveh letih se je vrnil, delal cirkus okrog preživnine, skrbništva, da sva bila oba s sinom na koncu povsem izčrpana. Ko je bil star pet let, je njegov oče spet izginil, ni plačeval preživnine in ni imel stalnega naslova. Danes je sin star 16 let.

Nikoli nisem bila več v partnerski zvezi; moških se pravzaprav bojim. Za sina sem skrbela z veliko ljubezni, odpovedala sem se sebi, vsemu, samo da bi bilo njemu dobro. Vedno je imel in še ima vse, kar si želi – najboljše, najbolj kakovostno. S skromnimi prihodki sem delala čudeže. Nisem ne vem kako šolana, zato si želim, da bi imel sin najboljšo izobrazbo.

Pred časom je popustil v šoli. Nenadoma so bile najpomembnejše računalniške igrice in prijatelji. Nehal se je pogovarjati z mano, vse noči je bil na računalniku – in še vedno je. Doma ne naredi nič, samo zahteva, ne uboga in ne posluša. Zadnje čase je začel vpiti name, govoriti grde besede in mi očitati očeta, ki naj bi ga jaz odgnala, ker sem tako 'zoprna'. V šoli dela težave, svetovali so mi, naj ga začnem nadzorovati. Ugotovila sem, da kadi marihuano, vse noči gleda porniče, in to tako grozne, da sem brez besed.

Svetovali so mi, naj mu vzamem telefon in računalnik, vsaj čez noč. Zdaj je besen, razbija po stanovanju, jaz pa mu nič več ne morem. Nesrečna sem, sram me je – vzgojila sem pošast. Pred mano kadi in pije, me ponižuje, v šoli je bil tako slab, da sem ga morala prepisati na poklicno šolo.

Groza me je, saj je vedno bolj podoben očetu. Kaj naj naredim? Kje sem naredila napako?

Cvetka

Draga Cvetka!

Ne prestraši se, ampak to ti moram povedati. Ko sem brala tvoje pismo, sem bila vedno bolj jezna nate, ker vsega tega ne bi bilo treba – ne tebi ne sinu –, če bi bila vsaj za kanček bolj pametna in zrela. Danes je takih malih pošasti vedno več, ker starši pogosto niso pripravljeni, dovolj razgledani in zreli za vzgojo svojih otrok v tako zahtevnih in zapletenih časih, kot so današnji. Razrahljali smo vzgojne metode iz železnih časov, kar je prav, a lastna lenoba nas je pahnila v drugo skrajnost, kjer so naši otroci povzdignjeni v božanstva – saj še kralji ne živijo tako kot mnogi otroci danes.

Si pa predstavljam tvojo stisko. To je, vsaj zame, ena največjih življenjskih krivic, ki se lahko zgodijo človeku. Pot si svojemu sinu tlakovala z dobrimi nameni in z veliko ljubezni. A to, draga moja, žal ni dovolj. V svoji nevednosti si materialno obilje zamenjala za drobne, skromne pozornosti. Fantu bi morala pokazati resnično življenje. Oba bi se morala čemu odpovedati, ne samo ti. Sinu si odvzela možnost, da bi razvil sočutje, da bi videl tvoj trud in stiske, predvsem materialne narave. Delala si kot nora, da bi mu lahko privoščila vse, a izkazalo se je, da je bolj kot 'vse' potreboval tvojo pozornost, socializacijo in priložnost, da se nauči brati tuja čustva ter razumeti tujo bolečino.

Ne vem, kaj naj ti svetujem. Vzemi v roke kakšno knjigo, na primer Izštekani najstniki in starši, ki štekajo avtorjev Leonide in Alberta Mrgole. Mislim, da vodita tudi različne delavnice o vzgoji, jaz ju rada poslušam. Pri založbi Primus imajo še kar nekaj dobrih knjig na to temo, pravzaprav imajo vse založbe zanimiv in bogat izbor knjig o vzgoji. Ne obupuj! Nima smisla, da se prepuščaš obupu, zdaj moraš zdržati vse pritiske. Vedi, da se vzgoja začne pri tebi. Starši moramo najprej vzgojiti ali prevzgojiti sebe.

Če resnično želiš sinu dobro, začni pri sebi. Preizprašuj svoje vzorce obnašanja, vrednote, travme in predsodke. Predvsem si nalij čistega vina, tako da najprej poskrbiš zase. Današnji svet je mlade pahnil v pogubo, ker so oni prvi – pred nami. In potem nas vodijo oni, brez meja in omejitev, a so v resnici še bolj izgubljeni kot mi, zato jih odvisnosti zlahka 'zagrabijo'. Na prvo mesto postavi sebe. Dobra mama je tista, ki je dobro. Ne tista, ki skrbi, da je dobro vsem okoli nje, a pozabi nase. Redko smo zares dobro, redko se postavimo na prvo mesto. To ni sebičnost, oholost ali egoizem.

Otrok mora vedeti, kdo je glavni, saj se tako uči prilagajanja in krepi čustveno inteligenco. To je temelj za njegov uspeh v življenju. Loviš zadnji vlak – nujno moraš poiskati terapijo. Nesrečna in anksiozna si, kar te bo stalo zdravja. To ne škodi le tebi, ampak tudi sinu, ki je trenutno res pošast. Res je, da mu je puberteta zameglila možgane, kar otežuje stvari, saj ga na silo ne boš mogla pridobiti. Zato resno vzemi moj nasvet in se obrni po pomoč. Morda mu ne boš več mogla kupiti najboljših superg, a zdaj je zadnji čas, da spozna, da ni nič na svetu samoumevno.

Težko je biti eden od staršev, še teže je, ko si pri vzgoji osamljen, brez partnerja. Ali ga imaš, a na vzgojo gleda povsem drugače kot ti. Tudi zame je to ena najtežjih nalog v življenju. Naj se še tako trudimo, vedno bomo kot starši delali napake. Sprijazniti se je treba z njimi in si jih sproti odpuščati, saj drugače ne gre. Koliko pri vzgoji igrajo geni, je vprašanje. Ni dokazano, da veliko, nekaj malega zagotovo že. Je pa smrtni greh reči otroku, ki ga je oče kruto zapustil, da je vedno bolj podoben svojemu očetu. To boli, jezi, 'prepolovi' mladostnika. Upam, da mu tega nisi rekla!

Draga moja Cvetka, upam, da te moj odgovor navdihne, da boš našla moč in pogum, da se zavihtiš na val novega, drugačnega življenja.

Samo ne obupaj!