Zvezdanina modrost: Milica

Draga Zvezdana! V otroštvu sem bila nesrečna, ker me oče ni imel rad, ker nisem bila fant, zato je mamo zaničeval in pretepal, meni pa govoril, da sem grda in neumna. Kot najstnica sem iskala fanta na napačen način (nisem vedela, da se mu ne smem takoj predati) in sem zaradi tega prišla na slab glas, da sem 'lahka' in da 'rada dam'. Vsak me je le izkoristil in pustil. Tako sem spoznala partnerja, s katerim živim. On je imel takrat punco in hčerko in se je pod pritiskom poročil z njo, čeprav sva se midva zaljubila. Po tem nisva imela stikov. Kmalu sem spoznala bivšega moža. Tudi on je imel za sabo razvezo in hčer. Žena je odšla z drugim, ker je bil ljubosumen. Tak je bil tudi do mene. Ko sva bila drugič intimna, sem zanosila. Vso nosečnost sem bila sama in tudi po porodu. Zaničeval me je, tudi udaril. Veliko sem bila sama s sinom, nato sem rodila drugega sina, ki si ga ni želel. Poročila sva se na silo. Srce me boli. Dvakrat sem šla k drugemu moškemu iskat uteho. Bežala sem od posesivnega, ljubosumnega moža. Vse je moralo biti po njegovo, ničesar nisem dobro naredila, ves čas me je nadziral, samo on in starejši sin sta naredila vse prav, jaz in mlajši pa nič. Pred dvema letoma me je poiskal ta iz mladosti, ki se je ločil, ker je imel podoben zakon kot jaz. Po 10 mesecih sem se vrnila k možu. Ves čas me je tiščalo v prsih, spolnost je bila zanj domača naloga. Potem sem spet bežala in se dvakrat zatekla v varno hišo. Medtem smo gradili hišo, do katere, zdaj pravi, da nimam pravice. Januarja letos sem šla zopet k prvemu. Sedaj bi se po eni strani vrnila k možu in otrokom, da končamo hišo, a noče niti slišati o tem. Zelo, zelo sem nesrečna in izgubljena, kaj naj, sem res jaz vsega kriva? Milica