Zvezdanina Modrost: Petra

Draga Zvezdana! Doma imam običajno slovensko sceno, oče pijanec in kurbir, mama skrbi za vse in bolj ali manj tiho prenaša vse. Živimo na vasi in smo veliki kmetje. Jaz sem najmlajša hči, imam še tri sestre, ostala sem doma in vodim naše posle. Sestre so odšle od doma že pred leti, zdaj, v času korone, pa so se začele vračati. Sprehajajo se po hiši, kot da je njihova, prisesale so se na nas, kot pijavke ... Mama jim daje hrano, se jim zahvaljuje, če kaj pomagajo, kot da so zlate. Dve imata že družino in za vikende še oni pridejo in doma imamo pravi kamp. Tista, ki je sama, pa je zadnjič rekla, da se bo priselila nazaj domov. Meni je počil film. Leta sem zapravila na kmetiji, nisem se poročila, samo delam, delam, vse, kar zaslužim, vlagam naprej v kmetijo, zdaj pa bo ena smrklja razpolagala z vsem tem? Vem, da je moja sestra, ampak meni gre na živce, mama mi gre na živce, ki vse to dopusti. Itak ni imela nikoli hrbtenice. Sestra si je že omislila svoj vrt, okupirala pol hiše in ji niti na pamet ne pade, da bi kaj vprašala! Je brez denarja, brez službe. Prej nas še povohala ni, zdaj pa je kar spet doma. Kaj naj naredim, naj jo naženem, naj se sama odselim? Petra