Zvezdanina modrost: Zarja

Draga Zvezdana! Pišem ti obupana, res ne vem več, kaj naj ... Sem srednjih let, delam v zdravstvu. Če bi ti napisala vse, kar vidim, bi te kap. Pa moram biti tiho, zdaj so časi, ko lahko izgubiš službo tudi, če nisi prave barve. Moja šefica je očitno prave, kar s pridom izrablja. Že prej nas je stiskala in rovarila med nami, zdaj pa se mi zdi, kot da so ji zrasla krila ošabnosti in zlobe. Zato bom zavijala resnico, kolikor znam in zmorem, ti pa beri med vrsticami. Ne bom govorila, koliko dela imamo, ker ga ni skoraj nič. Ves čas nas je strah korone, bolni ljudje pa v resnici ne morejo do nas. Visimo na telefonih ali jih sploh ne dvigujemo, hodimo na prisilne dopuste. Zadrži nas v službi, ker mora ona na sestanke, in mnogi vemo, da si jih izmišljuje. Rokavice in maske jemlje, kot da so njene. To sicer ni velika škoda in mene ne bi motilo, ker pač tako pomaga ljudem ... Sem pa slišala, da jih tudi prodaja (to ni preverjeno). Ves čas premešča stvari, tako da včasih ne vem več, kje so pomembne stvari, in lobira z drugimi oddelki, katere znamke zdravil in male opreme bomo naročali. Jaz ves čas dvomim, da je to res, ker ne morem verjeti. Zadnjič sem bila priča telefonskemu pogovoru, ko so jo dobavitelji povabili na svoj morski vikend v zahvalo. Res je šla, in to z vso družino. Tega ti ne pišem, ker bi rada koga tožila ali prijavljala, me pa prizadene njeno poniževanje mene same, ker sem se prijavila, da bi pomagala še drugje, ker je bilo videti, kot da mi nimamo dovolj dela. Sodelavke mi pravijo, naj naj bom tiho, da bo tudi to minilo. Kaj misliš ti? Zarja