Hčerka Davida Bowieja razkrila šokantna dejstva o odraščanju

Hčerka Davida Bowieja, Alexandria Zahra Jones (Lexi), je prvič javno spregovorila o travmatični izkušnji, ki jo je kot najstnico ločila od družine in pustila globoke posledice na njenem duševnem zdravju. V čustvenem videu, ki ga je objavila na družbenih omrežjih, 25-letna umetnica opisuje, kako je končala v programu tako imenovane terapije v divjini, za katerega danes pravi, da je bil vse prej kot terapevtski in da so se v njem dogajale zlorabe. Trdi, da so jo pri 14 letih, medtem ko se je njen oče boril z rakom jeter, prisilno odpeljali od doma in jo namestili v prevzgojni kamp za problematične najstnike. Pred odhodom v kamp ji je oče prebral pismo, ki ga pokaže v videu: »Ne spomnim se natančno, kaj je pisalo, spomnim pa se zadnjega stavka: Žal mi je, da moramo to storiti. Nato sta skozi vrata vstopila dva moška, oba precej višja od mene. Rekla sta mi, da lahko izberem lažji ali težji način. Izbrala sem težjega. Upirala sem se. Kričala sem. Držala sem se za nogo mize,« je povedala.

»Imela sem občutek, kot da so me iztrgali iz lastnega življenja,« pravi Lexi, ki se spominja vožnje v črnem terencu, med katero ni vedela, kam jo peljejo, niti kdaj bo znova videla starše. V kampu je, kot pravi, ob strogih pravilih in kaznih preživela 91 dni, spala v šotorih, brez zasebnosti celo med prhanjem in z zelo omejenim stikom z zunanjim svetom. Po bivanju v divjini so jo poslali v rezidenčni center za zdravljenje, nekakšen terapevtski internat, kjer je pod 24-urnim nadzorom preživela še več kot leto dni. »Vse je bilo strukturirano: od odhoda na stranišče do spanja. V nekem trenutku sem imela občutek, da ne pripadam več sama sebi,« priznava.

Lexi odkrito govori tudi o obdobju pred odhodom v program, ko se je po očetovi diagnozi leta 2014 začela spopadati z depresijo, motnjami hranjenja ter posegati po alkoholu in drogah. »Medtem ko so se moji vrstniki samo zabavali, sem jaz pila in jemala droge, poskušala sem pobegniti od resničnosti,« opisuje. Zlasti boleče je zanjo dejstvo, je ob njegovi smrti leta 2016 ni bilo ob očetu. Čeprav se je z njim pogovarjala dva dni pred njegovo smrtjo, jo še vedno spremlja občutek zamujenega slovesa. »Rekla sem mu, da ga imam rada, in on je meni rekel isto. Oba sva vedela, kaj to pomeni. Nato sem zagledala objavo: David Bowie je umrl, obkrožen z družino. Fizično mi je postalo slabo, ker, da, vsa družina je bila tam. Razen mene,« se spominja.

Lexi priznava, da dolga leta ni vedela, kako naj se sooči s tem stavkom. Kljub temu poudarja, da staršema ne zameri odločitve in verjame, da sta takrat mislila, da ravnata v njeno dobro. Danes, po letih terapije in dela na sebi, Lexi pravi, da ji je uspelo zgraditi življenje, v katerem se končno počuti varno in čustveno bolj stabilno. Ukvarja se s slikarstvom in glasbo ter želi povedati svojo zgodbo: ne le kot hči rock legende, temveč kot oseba, ki je preživela travmo in iz nje izšla močnejša. »Ne poskušam stopiti v nikogaršnje čevlje. Nisem kopija svojega očeta, gradim svojo pot,« sporoča Lexi.