Kaj je rešilo Nicka Cava: po smrti sina se je vse spremenilo

Nick Cave je desetletja gradil podobo glasbenika, ki prodaja temo, nemir in silovitost. V zadnjih letih pa je njegov javni glas postal tišji in intimnejši. V obsežnem intervjuju za The Irish Times je spregovoril o smrti sina Arthurja, zakonu s Susie Cave, odvisnosti, glasbi kot skoraj religiozni izkušnji in majhnih stvareh, ki mu danes prinašajo veselje.

Za 68-letnega avstralskega glasbenika oblika nikoli ni bila nepomembna. Obleke so pomembne, pisarna je pomembna, pomembna je tudi Biblija. Pravi, da je zanj struktura ključna tudi pri delu, zato vsak dan odhaja v pisarno, kjer ustvarja. »Zjutraj vstanem, si oblečem obleko, poljubim ženo in grem v pisarno. Zunaj pisarne dobesedno nimam kreativnih idej,« je dejal.

Po Arthurjevi smrti se je vse spremenilo

Od osemdesetih let si je, najprej s skupino The Birthday Party, nato pa še z zasedbo Nick Cave and the Bad Seeds, ustvaril status enega najbolj izrazitih avtorjev svoje generacije. Pesmi, kot so Tupelo, From Her to Eternity, The Ship Song in klasika Into My Arms, so utrdile njegov položaj umetnika, ki je vedno deloval zunaj trendov in časa. Leta 2015 pa se je njegovo življenje za vedno spremenilo. Njegov 15-letni sin Arthur se je ob padcu s pečine blizu družinskega doma v Brightonu smrtno ponesrečil. Ta izguba je postala trajni del njegovega življenja in identitete.

Sedem let pozneje, leta 2022, je doživel še eno tragedijo, umrl je tudi njegov sin Jethro. Žalost je danes neločljiv del njegovega sveta, zato je leta 2018 ustvaril projekt The Red Hand Files, spletno platformo, kjer odgovarja na vprašanja o žalovanju, travmi in tem, kako živeti naprej po takšnih izkušnjah. Posebej čustveno je govoril o ženi Susie, s katero mu je kljub tragediji uspelo ohraniti bližino.

»To sem opazil že zelo zgodaj. Bil je trenutek, ko mi je bila Susie povsem nedosegljiva, in na neki ravni sem imel občutek, da sem izgubil tudi njo,« je povedal. Dodal je, da sta oba zavestno delala na tem, da se to ne bi zgodilo. »Zelo sem se trudil, da se to ne bi zgodilo, in tudi Susie se je zelo trudila. Da ostaneva povezana. Da se nikoli ne kriviva in očitava. To se ni zgodilo, čeprav se parom pogosto.«

Cave pravi, da sta razumela, da bo njun odnos za vedno zaznamovan s tragedijo, a sta bila hkrati globoko zaljubljena in drug brez drugega ne bi zmogla. »Ne predstavljam si življenja v takih okoliščinah brez Susie.« Razkril je tudi, da ona včasih sanja Arthurja, sam pa tega ne doživlja enako. »Verjamem, da Arthur prihaja k Susie v sanje,« je dejal in dodal, da so te sanje kot obiski. Na nek način te sanje doživlja tudi sam, saj mu žena o njih pripoveduje in si jih tako delita.

Odvisnost, beg in leta okrevanja

Cave se je dotaknil mladosti, odraščanja na podeželju v avstralski Viktoriji in smrti očeta, ki je umrl v prometni nesreči, ko je bil star 19 let. Čeprav bi bilo enostavno povezati očetovo smrt z njegovim kasnejšim uživanjem drog, priznava, da je bil v to vpleten že prej. Po očetovi smrti pa se je, pravi, pojavil občutek nuje in potlačene jeze. »Ko je umrl, se je pojavila čudna nuja, neka podzemna jeza. Pobegnil sem iz Avstralije. Nisem se mogel soočiti s tem, kar se je dogajalo.« Odvisnost od heroina, ki jo je premagal šele po šestih rehabilitacijah, je zaznamovala velik del njegovega življenja.

Danes veselje najde v majhnih stvareh

Danes mir najde v preprostih stvareh: času z ženo, vnukom, ustvarjanju keramike in plavanju. Leta 2024 je postal dedek, na vprašanje, ali menja plenice, pa je v svojem značilnem slogu odgovoril, da še ni imel te časti. Na vprašanje, kako ostaja tako mladosten in vitalen, je ironično odgovoril: »Kako sem ostal mlad? Dvajset let odvisnosti od drog in dobra krema za obraz.«

Čeprav je z leti postal bolj miren in introspektiven, ni izgubil ostrine. V intervjuju se je dotaknil tudi politike, umetnosti in pritiska, da bi se glasbeniki javno prilagajali pričakovanjem drugih. Ponovno je poudaril svoje nasprotovanje kulturnemu bojkotu Izraela in dejal, da ne želi s svojo glasbo dodatno kaznovati občinstva zaradi dejanj njihove vlade. Prav tako ga moti, ko glasbeniki nadzorujejo drug drugega in presojajo, ali ravnajo pravilno.

 »Temeljno je čudno, da glasbeniki nadzorujejo druge glasbenike zaradi njihovih stališč. To mi je srhljivo,« je dejal. Na koncu je povzel svoj pogled na življenje in delo:»Svoji poti sledim intuitivno in čustveno ter delam to, kar čutim in mislim, da je prav. In iskreno,  prav nič me ne skrbi, če se ljudje s tem ne strinjajo,« povzema t-portal.