Kralju Karlu je vrnila darilo: kaj je počela najbolje plačana japonska gejša

Mineko Iwasaki je bila najbolj znana gejša na Japonskem in je življenje posvetila ohranjanju tradicionalne umetnosti in kulture. Njena avtobiografija je osvetlila zapleteno življenje gejš, rušila stereotipe in razkrivala resničnost tega poklica. Mnogi namreč še danes zmotno verjamejo, da so bile gejše prostitutke. To ni le napačno, temveč tudi globoko žaljivo do žensk, ki so življenje namenile eni najzahtevnejših oblik tradicionalne umetnosti, na kar je Mineko Iwasaki opozarjala vrsto let. Njena življenjska zgodba je očarala svet, hkrati jo je tudi drago stala, piše stilkurir.rs.

V zgodovino se je zapisala kot najbolje plačana gejša na Japonskem, ženska, ki je zabavala svetovne voditelje, kraljeve družine in hollywoodske zvezde ter letno zaslužila več sto tisoč dolarjev. A cena takšnega življenja je bila izjemno visoka. Njeno ime je postalo svetovno znano zaradi romana Spomini gejše, ki ga je napisal Arthur Golden, in istoimenskem filmu. Čeprav je bila knjiga zamišljena kot poskus razbijanja stereotipov, se je zgodilo ravno nasprotno.

Izdaja, ki jo je skoraj zlomila

V začetku devetdesetih let je Mineko v dobri veri pristala, da bo pod strogo anonimnostjo Arthurju Goldnu razkrila zakulisje življenja gejš. Zahodu je želela pomagati bolje razumeti japonsko kulturo. Vendar je, ko je bila knjiga objavljena, doživela šok. Njeno ime se je pojavilo v zahvalah, vsebina romana pa je gejše prikazovala kot seksualne delavke, vključno z navedbami o prodaji nedolžnosti. »Ko sem prebrala knjigo, sem resno razmišljala o samomoru,« je pozneje priznala. Zahtevala je, da Golden popravi navedbe in izda novo izdajo. Ker je to zavrnil, je sledila tožba. Pisatelj se je branil z argumentom, da je lik gejše kompleksen in izmišljen, vendar je sodišče razsodilo v prid Mineko Iwasaki. Prejela je znatno denarno odškodnino in se odločila, da bo svojo zgodbo v knjigi Gejša iz Giona povedala sama.

Od revščine do elitne umetnosti

Rodila se je leta 1949 kot Masako Tanaka v družini obubožanega aristokrata Shinetsuja Tanake. Bila je najmlajša od enajstih otrok. Že pri petih letih so jo poslali v Kjoto, v okiyo,  hišo, kjer se deklice šolajo za gejše. Lastnica hiše, gospa Oima, je v njej prepoznala poseben talent in jo formalno posvojila. Tako je Masako postala Mineko Iwasaki. Od šestega leta se je učila tradicionalnih plesov, glasbe, kaligrafije, bontona in čajne ceremonije. Ples je bil njena največja ljubezen.

V intervjuju za rusko televizijo NTV se je spominjala srečanja z legendarno balerino Majo Plisecko: »Šele ko se naučiš hoditi, se lahko naučiš plesati. Maja Plisecka je plesala umirajočega laboda in Labodjega jezera. Pri nas obstaja zgodba o hčeri čaplje. Podobnosti so velike. Zanimalo jo je, kako plešejo gejše.« Pri 15 letih je postala maiko (vajenka gejše) in pri 21 polnopravna ter najbolj iskana gejša na Japonskem.

Slava, denar in nasilje za nasmehom

Mineko Iwasaki je zabavala ameriškega predsednika Geralda Forda, režiserja Elio Kazana in člane britanske kraljeve družine. Srečanje s kraljico Elizabeto II. je pustilo grenak priokus, saj ni niti poskusila jedi, pripravljenih v njeno čast. Mladi princ Charles se je z njo spogledoval in ji podaril pahljačo z avtogramom. Ona mu jo je vrnila. »Če bi jo obdržala, bi užalila druge moške, ki so mi izkazovali pozornost,« je pozneje pojasnila. Čeprav je imela nešteto snubcev, je imela tudi sovražnike. Kolegica ji je v kimono zabadala igle, zavrnjeni moški so jo pretepali s palicami, prišlo je celo do poskusov posilstva. Spala je le tri ure na dan in zaslužila tudi do 500.000 dolarjev letno.

Ljubezen, padec in novo življenje

Prvo ljubezen je doživela z igralcem Shintarom Katsujem, poročenim moškim, skoraj dvakrat starejšim od nje. Z njim je imela tudi prvo intimno izkušnjo, a do poroke nikoli ni prišlo. »Bila sem brezglavo zaljubljena. Ta strast me je spremenila,« je zapisala. Njeno zdravje se je kmalu resno poslabšalo. Težave z ledvicami so jo skoraj stale življenja. Pri 29 letih je, razočarana nad togim sistemom, ki se ni želel spreminjati, zapustila poklic. Srečo je pozneje našla z umetnikom in restavratorjem Jiničirōjem Satom. Poročila sta se leta 1982, dobila hčer Kozuko, imenovano Koko, mož pa je prevzel njen priimek. Danes živijo mirno v okolici Kjota. 76-letna Mineko slika in restavrira umetniška dela. »Jaz sem najsrečnejši človek na svetu. Imel sem neverjetno srečo,« je nekoč povedal njen mož.