Kruta usoda zvezdnika: igral dilerja in postal narkoman

Njegov veliki preboj v filmski svet bi skoraj bil tudi njegova poguba. Ko je 1999. dotlej še dokaj nepoznani Wes Bentley kot preprodajalec marihuane Ricky Fitts v oskarjevskem hitu Lepota po ameriško navdušil kritiško srenjo, ki se mu je poklonila tudi z nominacijo za bafto za stranskega igralca, njegov bančni račun nenadoma ni bil več v rdečih številkah. Čez noč so se mu odprla vrata v dotlej nedosegljivi svet zvezdništva, slave in zabav. »Cel kup stvari, na katere nisem bil pripravljen.« Vse to pa ga je tako zaslepilo, da je, skoraj klišejsko, padel v past narkomanske omame in tekoče tisočletje začel v heroinski omotici. »To je verjetno moje zadnje delo kot igralec. Po tem bom verjetno DJ in preprodajalec drog,« si je mislil med snemanjem trilerja Dolan's Cadillac iz leta 2009. A je nato nepričakovano uzrl rešilno bilko v stanovskem kolegu Robertu Downeyju Jr.

Začel je postopno. Z alkoholom in marihuano. Že kaj hitro pa si dne ni znal več niti zamisliti brez kokainske in heroinske bergle. Za nevarno razvado je porabil ves denar, ki mu je sicer vse počasneje pritekal od raznih filmskih projektov, dnevno pa je tudi po več ur iskal preprodajalca, ki bi imel za njegov naslednji odmerek. Iz tega začaranega kroga ni zmogel splezati niti po aretaciji zaradi posedovanja heroina 2008, po čemer ga je sodišče poslalo na odvajanje. Kaj hitro je spet zašel na stara pota in padel še globlje. »Ko sem se po programu odvajanja v 12 korakih vrnil v Los Angeles, sem popil celo steklenico viskija in si mislil: tako me bodo našli, mrtvega v hotelski sobi s prazno steklenico.« Toda na njegovo srečo je prav tedaj Robert Downey Jr. zelo javno spregovoril o svoji bitki z zasvojenostjo, v čemer je Wes našel navdih. »Bil sem na najnižji točki, tako rekoč na pragu smrti, ko sem videl njegov pogum. Ta me je rešil. Mislil sem si namreč, da lahko uspe tudi meni, saj je tudi njemu. In če mi uspe, bom morda tudi sam prepričal nekoga drugega, da se zoperstavi odvisnosti.«

Odlašal ni niti za trenutek. Še vedno pod vplivom Downeyjevega priznanja se je tudi Bentley obrnil na prijatelja in mu brez okolišenja vse priznal. »Odvisnik in alkoholik sem. Potrebujem pomoč, sicer bom kmalu mrtev.« Že v drugi sapi pa je vkorakal na zdravljenje, tokrat prostovoljno, ne po nareku sodišča, in premagal svojega sovražnika.