Nič več samo lutka v rokah filmarjev

Ob hitrem pogledu v njeno smer bi morda mislili, da Dakota Johnson nima ene same skrbi na svetu. Rodila se je namreč oskarjevki Melanie Griffith in nekdanjemu hollywoodskemu šarmerju Donu Johnsonu, odraščala v hollywoodskem razkošju, zaradi slavnih staršev pa je imela vsaj nekoliko že uhojeno pot v svet filma, kjer se zdaj z igralskim darom vse bolj uveljavlja kot nova zvezdnica sedme umetnosti. Podobno ji vse cveti tudi v zasebnosti, kjer se že tri leta greje v ljubezni pevca Chrisa Martina. Pa vendar − za to zloščeno zunanjo podobo je dekle, ki se že od najstništva bori z depresijo. »Z depresijo sem se začela boriti mlada, pri 15, morda že 14 letih,« se je zdaj odprla lepotica, ki se je pod vodstvom strokovnjakov naučila spoprijemanja z negativnimi čustvi. Ti prijemi ji še kako prav pridejo tudi zdaj, ko ji pandemija in z njo povezani strahovi na začetku niso ponoči pustili zatisniti očesa. »Nenehno razmišljam, kje se je znašel svet. Moji možgani brez premora premlevajo, zaradi vseh teh misli pa ponoči ne morem spati. Vso noč, vsako noč. Vložiti moram precej dela in energije, da se vsaj nekoliko očistim vseh teh misli in čustev. Potrebne je kar veliko terapije.«

Marioneta

Depresija, ki jo je kot mladenko hromila, je bila za Dakoto na začetku grozna, a je s pomočjo terapevtov nato tudi iz tega izluščila nekaj skoraj lepega. Če ne drugega, je dodobra spoznala precej različnih plati same sebe, kar ji pride nadvse prav v igralskem poklicu. Zaradi tega se lažje vživi v najrazličnejše filmske like, z zrelostjo in večjo samozavestjo pa se je naučila, kako pomembno se je postaviti zase in spregovoriti na glas. »Pri filmih, ki sem jih snemala, dolgo nisem imela besede. Likov sem se lotevala z idejo, kakšni naj bi bili, a na koncu so bile te moje misli utišane. Nikakršnih sledi kot umetnica nisem pustila, nisem se mogla izraziti, kot sem si želela,« je priznala, da je bila na začetku filmske poti bolj ali manj marioneta v rokah filmarjev. To ji ni bilo všeč, a tedaj v sebi še ni našla poguma, da bi se upala upreti. »Želim, da se moje ideje, moj umetniški vložek sliši in o njem razmisli. Želim, da sem del ustvarjalnega procesa.« To ji je vsekakor začelo uspevati. Da bi se lahko končno umetniško izrazila, je lansko jesen zagnala lastno produkcijsko hišo TeaTime Pictures, reči pa je začela jemati v svoje roke tudi na prizoriščih snemanja. »Dobro ve, kje je, kdo je, in ni je strah na glas izraziti svojega mnenja,« jo je čislala Tracee Ellis Ross, soigralka v prihajajoči romantični komediji The High Note, v kateri se Johnsonova prelevi v zgarano osebno pomočnico megazvezdnice. Komedija bi sicer morala priti na velika platna že na začetku tega meseca, a si jo bo sprva mogoče ogledati prek pretočnih platform, premierni prikaz bo 29. maja.

Negativne misli

Mikavne rjavolaske, ki je moškim dvigovala utrip v trilogiji Petdesetih odtenkov, ni sram priznati, da se je v času karantene počutila stisnjeno v kot in da so na plan spet začele polzeti negativne misli ter jo prežemati depresija. »Sam si doma, ločen ne le od družine, ampak tudi od prijateljev, povrhu pa še marsičesa, v čemer uživaš, ne moreš oziroma ne smeš početi. Vseokoli, po vsem svetu, pa žalost in bolečina. Glede na vse to je skrajno težko obdržati pozitivno naravnanost.« Zato je, da bi si zaposlila tako misli kot telo, začela meditirati, precej hodi na sprehode, ogromno bere in gleda filme, »te drobne stvari so na koncu tiste, ki močno olajšajo vse skupaj. Zaradi teh je vse znosnejše.«