V tišini, odmaknjen od oči javnosti, se je sir
Alan Parker bojeval z boleznijo, ki ji je nazadnje, v 77. letu starosti, moral priznati premoč. Po dolgi bitki je britanski režiser namreč za vedno zaprl oči, a je za sabo pustil bogato filmsko zapuščino, v kateri bo njegov ustvarjalni duh vedno živel. »Eden redkih, ki so resnično razumeli, kako muzikale prenesti na velika platna,« se je od prijatelja poslovil skladatelj
Andrew Lloyd-Weber, igralec
Ben Stiller ga je označil za velikega režiserja, ki ni delal le pravih, velikih filmov in nekaterih najboljših iz 70. in 80. let, ampak je navdihoval vrsto drugih ustvarjalcev, v srcu
Matthewa Modina pa je Parker eden velikih umetnikov, katerih filmi bodo vedno živel. »To, da me je priključil k igralski zasedbi svojega epskega projekta, filma Birdy, pa mi je za vselej spremenilo življenje,« je še dodal Modine, ki je pod Parkerjevo taktirko igral v drami o vietnamski vojni, ki je s canskega festivala 1985. odnesla posebno nagrado žirije.
Nikoli ni osvojil najodličnejšega oskarja, za katerega je bil nominiran dvakrat. So pa filmi, nad katerimi je vihtel režijsko taktirko, skupno osvojili 10 oskarjev in tudi 10 zlatih globusov.
Začel v oglaševanju
Svojo kariero je rojeni Londončan začel pisati v oglaševanju, sprva kot pisec, nato tudi kot režiser, pod vodstvom katerega je v reklami zaigrala celo prelestna
Joan Collins. A vse glasneje se je v njem oglašala želja po velikem platnu, ki jo je začel uresničevati s televizijskim filmom The Evacuees; precej velikopotezno, saj mu je že prvi skok v svet sedme umetnosti prinesel bafto. Dve leti pozneje pa je postregel s svojim prvim celovečercem, z gangstersko komedijo z otroško igralsko zasedbo Bugsy
Njegova dela so dobila 19 nagrad britanske filmske industrije (bafta). FOTO: Suzanne Plunkett/Reuters
Malone, ki je pritegnila pozornost Hollywooda. Čeprav je Parker označil film za »absurdno idejo, ki nikakor ne bi smela delovati«, je bila ta začetek nadvse uspešne filmske kariere. Zaradi Bugsyja Malona ga je Hollywood namreč pritegnil k režiji filma Polnočni ekspres, za katerega je scenarij spisal
Oliver Stone, ter je Parkerju prinesel prvo oskarjevsko nominacijo. Sledil je niz uspešnic, v mnogih je odzvanjala glasba, dokler se britanski filmar 1984. ni s filmom Birdy vrnil v Hollywood. Sledila je psihološka srhljivka Angel Heart z
Robertom de Nirom, tej kriminalka Mississippi v plamenih, s katero je izjemni režiser že drugič stopil v oskarjevsko dirko.
S koncem 90. let se je njegova režijska pot začela iztekati, je pa tedaj postajal vse bolj vidno ime britanskega filmskega esteblišmenta. Leta 1998 je namreč postal predsednik Britanskega filmskega inštituta (BFI), dve leti pozneje pa je postal prvi mož novoustanovljenega Filmskega sveta Združenega kraljestva.
Med njegovimi ustvarjalnimi dosežki velja omeniti tudi film Predrzni rockerji, muzikal Evita, v katerem je kot igralka zasijala
Madonna, in dramo Angelin prah. Še zadnjič pa je na režijski stolček sedel leta 2003, ko je v drami o smrtni kazni vodil
Kevina Spaceyja in
Kate Winslet. »Režiram od 24. leta, užival sem v noriji snemalnih dni. Toda, roko na srce, privlačnost tega, da se, denimo, ugrezaš do kolen v močvirje Mississippija, s starostjo bledi. Snemanje ni lahek posel, terja ogromno telesnega napora. Poleg tega te nikoli ni doma. In tega si ne želim več, tudi ker imam osemletnega sina. Z njim ne želim ponoviti preteklosti, v kateri svojih danes že odraslih štirih otrok skoraj nisem videl med odraščanjem,« je tedaj priznal. In se v jeseni življenja raje posvečal družini – drugi ženi
Lisi Morgan, s katero sta se poročila 2001., in petim otrokom ter do danes že sedmim vnukom.
Nase je opozoril z gangstersko komedijo Bugsy Malone. FOTO: Press Release
