
Galerija

Konec julija je glasbeni svet pretresla vest o smrti legendarnega Ozzyja Osbourna, ki se je poslovil v 77. letu starosti. Čeprav je imel glasbenik mnogo let zdravstvene težave, na koncu je že komaj hodil, pa to njegovih najbližjih ni niti malo pripravilo na njegov neizogiben konec. Ozzyjeva mlajša hči Kelly še zdaj, več mesecev po očetovi smrti, težko govori o usodnem dnevu, kot je, kot je dejala sama, izgubila ne le očeta, ampak najboljšega prijatelja, prvič pa je o zadnjih dneh glasbene legende spregovorila tudi njegova vedno predana žena Sharon.

Sharon je v pogovoru z britanskim novinarjem Piersom Morganom dejala, da je Ozzy slutil, da se bliža konec. »V meni je bilo ogromno strahu, obžalovanja, preprosto nisem mogla funkcionirati,« je med čustvenim pogovorom dejala Sharon, ki je razkrila, da ji je Ozzy nekaj dni pred smrtjo zaupal, da ima izredno žive in strašljive sanje. »Videval je ljudi, ki jih ni nikoli poznal. Vprašala sem, kakšne ljudi, in odgovoril mi je, da vse vrste ljudi. ’Jaz pa samo hodim in hodim in vsako noč srečujem te ljudi. Vsako noč znova isti obrazi, jaz gledam njih, oni gledajo mene, nihče pa nič ne reče,’ mi je opisal te sanje. Vedel je, da se bliža konec. Bil je pripravljen oditi,« je dejala Sharon in razkrila še, kakšni so bili zadnji trenutki, ki jih je preživela z možem.
»Noč pred smrtjo je ves čas hodil v kopalnico, nato je okrog 4.30 rekel, naj se zbudim, pa sem mu zabrusila, da sem že budna, saj me je on zbudil. Nato je rekel, naj ga poljubim in močno objamem. Ko bi mu takrat le rekla, da ga ljubim! Večkrat bi mu morala to povedati, večkrat bi ga morala močno objeti.« To je nekaj tistih reči, ki jih obžaluje, pravi in dodaja, da je življenje brez ljubezni njenega življenja, moškega, s katerim je bila poročena več kot 40 let, »nenavadno«: »Toliko let sta bili najini življenji prepleteni, zdaj pa je moj prijatelj postala žalost. Vse v mojem življenju je nekako medlo. Lahko rečem, da sem v redu, ampak to je tudi vse. Vse skupaj zame izredno nenavadno. Ko nekoga tako zelo ljubiš in ga nato izgubiš … s tem je treba živeti, z žalostjo, žalovanjem. Saj se bom navadila, moram se, življenje teče dalje.«