
Galerija

Primer 36-letne Lindsay Clancy iz ameriškega Massachusettsa je v teh dneh znova v središču pozornosti. Porota, ki odloča o njeni kazenski odgovornosti za smrt treh otrok, namreč po več kot 23 urah posvetovanja še vedno ni uspela doseči soglasja. Sodnik je porotnike zato poslal nazaj na nadaljnje posvetovanje, danes pa naj bi začeli že peti dan odločanja. Gre za enega najbolj pretresljivih primerov v ZDA, pri katerem se je v ospredje postavilo tudi vprašanje poporodne psihoze, duševnega zdravja mater in odgovornosti zdravstvenega sistema.
Lindsay Clancy je januarja 2023 v družinskem domu v Duxburyju v Massachusettsu zadavila svoje tri otroke – petletno Coro, triletnega Dawsona in komaj osemmesečnega Callana. Otroci so bili zadavljeni z elastičnimi vadbenimi trakovi. Clancy je nato skočila skozi okno iz drugega nadstropja in poskušala storiti samomor. Zaradi poškodb je ostala paralizirana od pasu navzdol.
Njeni mož Patrick Clancy je bil v času tragedije odsoten. Pred tem je Lindsay po navedbah obrambe prestajala hude psihične težave, iskala pomoč in bila zdravljena z več psihiatričnimi zdravili. Približno tri tedne pred tragedijo je bila tudi v psihiatrični bolnišnici. Patrick je na sojenju povedal, da mu je žena že pred tragedijo govorila o vsiljivih mislih, povezanih s poškodovanjem otrok in samomorom. Hkrati je dejal, da je nikoli prej ni videl škoditi kateremukoli izmed otrok.
Celoten proces se vrti predvsem okoli vprašanja, v kakšnem duševnem stanju je bila Clancy v trenutku, ko je ubila otroke. Njena obramba trdi, da je trpela za hudo poporodno psihozo, bipolarno motnjo in posledicami neustreznega zdravljenja oziroma prevelike količine zdravil. Po njihovih navedbah naj bi bila v času dejanja prepričana, da mora ubiti svoje otroke, da bi lahko nato ubila še sebe. Obramba zato ne zahteva klasične oprostitve zaradi nedolžnosti, temveč želi, da jo spoznajo za neprištevno oziroma kazensko neodgovorno zaradi duševne bolezni. Tožilstvo vidi dogajanje povsem drugače.
Tožilci trdijo, da je Clancy svoje dejanje načrtovala in da se je zavedala, kaj počne. Opozarjajo tudi na njeno vedenje na dan tragedije, ko je bila po njihovih navedbah videti prisebna in je normalno skrbela za otroke. Na sojenju je pričalo več kot 80 prič, porota pa ima na voljo več sto dokazov. Primer je tako kompleksen, da mora porota odločiti ne samo, ali je Clancy ubila otroke, saj tega niti sama ne zanika, temveč predvsem, ali jo je za dejanja mogoče kazensko odgovarjati.
Po štirih dneh posvetovanja je porota sodnika obvestila, da ne more doseči soglasne odločitve. Sestavlja jo devet žensk in trije moški. Če bi bila Clancy spoznana za krivo umora prve stopnje, ji grozi dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega odpusta. Če bi jo porota spoznala za kazensko neodgovorno zaradi duševne bolezni, bi ostala v psihiatrični ustanovi.
Posebno pozornost javnosti je pritegnilo tudi življenje Lindsayjinega sedaj že nekdanjega moža Patricka Clancyja. Z Lindsay se je po tragediji razvezal in se hitro ponovno poročil. Njegova nova žena je dr. Rachel Danis, zdravnica, specializirana za reproduktivno endokrinologijo in zdravljenje neplodnosti.
Patrick se je v New York preselil že nekaj mesecev po smrti otrok, njuno razmerje pa je postalo javno šele v času sojenja. Po družbenih omrežjih so se pojavile tudi govorice, da naj bi Patrick in Rachel pričakovala oziroma že imela otroka, kar kaže na to, da bi lahko razmerje obstajalo že začasa prejšnjega zakona in pripomoglo k zanemarjanju tako Rachelinega stanja, kot otrok.
Pretresljiva zgodba je prišla tudi do slovenskih družbenih omrežij. O primeru so razpravljale nekatere slovenske vplivnice, med njimi Petra Parovel, ki je svoje razmišljanje objavila na družbenih omrežjih. Ob tem je poudarila, da so njeni zapisi nastali na podlagi odlomkov, ki jih je videla na družbenih omrežjih, saj samega sojenja ni spremljala v celoti.
Parovel je zapisala, da bi sama najprej želela, da bi Clancy dobila ustrezno zdravljenje, nato pa bi se po njenem mnenju lahko sojenje ponovilo in bi se obravnavala tudi širša slika primera – vključno z njenim nekdanjim možem, za katerega meni, da bi bilo pomembno ugotoviti, kaj je vedel, oziroma kako je ravnal. »Trenutno je po mojem mnenju premalo dokazov, da lahko mirno rečemo, da je on kriv, dejstvo pa je, da so nekateri dokazi zanjo kar malomarni,« je zapisala.

Obenem je opozorila, da se po njenem mnenju iz tega primera lahko veliko naučimo. Poporodna depresija po njenem ni nekaj, kar bi si ženske izmislile, in jo je treba jemati resno. Posebej je izpostavila tudi poporodno psihozo in dejstvo, da lahko zdravila v določenih okoliščinah vplivajo na človekovo stanje. Na koncu je sklenila z mislijo, ki je še posebej odmevala: »Tu so se res vsi možni pogoji za tragedijo poklopili. Grozno.«