Legendarna igralka razkrila:»Objel me je in mislila sem, da bom bruhala«

Legendarna irska igralka in dobitnica oskarja Brenda Fricker je ena najbolj prepoznavnih filmskih osebnosti 90. let in mnogi se je še vedno spominjajo kot tople Gospe z golobi iz božične klasike Sam doma 2: Izgubljen v New Yorku. Toda za filmsko magijo se skriva neverjetno težka življenjska pot, katere del je popisala v knjigi spominov.

Rodila se je leta 1945 v Dublinu, igralstvo pa je v njeno življenje vstopilo povsem po naključju. Leta 1990 je postala prva Irka v zgodovini, ki je osvojila oskarja, za vlogo matere slikarja Christyja Browna v filmu Moja leva noga, ki so ji sledile vloge v več kot 30 filmih. Mimogrede, svojega prvega oskarja za najboljšo moško vlogo je v tem filmu osvojil tudi Daniel Day-Lewis.

Vendar slava ni nikoli izbrisala temnih senc iz njenega življenja. Kot otrok je bila zlorabljena in manipulirana, kot najstnica je preživela grozno prometno nesrečo, ki ji je skoraj uničila obraz, pri 17 letih pa je bila posiljena na zabavi. Njena sestra Gránia, njena največja opora v življenju, je umrla zaradi alkoholizma.

Leta se je borila z depresijo in samopoškodovanjem, zaradi česar je 32-krat poskušala storiti samomor. Usodo svojega lika v filmu Sam doma 2 je doživljala, ko so ji zdravniki po splavu brez njenega soglasja odstranili maternico, zaradi česar ni mogla imeti otrok.

Leta 1990 je postala prva Irka z oskarjem. FOTO: Wikipedia Javna Domena

»Živela sem od svojih prihrankov, dokler so bili, zdaj pa sem popolnoma brez denarja. Ampak dokler imam streho nad glavo, lahko nahranim svojega psa in sebe, sem popolnoma srečna,« je Frickerjeva razkrila za irsko televizijo in dodala, kako živi danes: »Živim zelo mirno življenje, stran od oči javnosti. Vozim majhen avto, imam poletno hišo, in to je vse. Veliko se pogovarjam s stenami, pogovarjam se s svojim psom, pišem poezijo, berem knjige in gledam televizijo. Nič drugače od tega, kar počnejo drugi ljudje, le da se zaradi vsega časa, ki ga preživim sama, morda pogovarjam s stenami malo več kot večina.«

Z Barryjem Daviesom je bila poročena med letoma 1979 in 1988, umrl pa je dve leti po njuni ločitvi. Pogreba se ni mogla udeležiti, ker je takrat v Avstraliji snemala serijo in ji pogodba ni dovoljevala vrnitve domov. »Bila sem histerična in sem spakirala kovčke, ko sem prejela klic, da je umrl. Niso me spustili domov, ker sem bila njegova bivša žena. Ne vem, kje je pokopan, in nočem vedeti,« je povedala v intervjuju leta 2015 in razkrila, da je vrgla svojega oskarja v bazen, ker jo je prav Barry prepričal, da posname film Moja leva noga.

Danes 80-letna Brenda živi v skromni hiši v Dublinu, kjer zanjo skrbijo medicinske sestre, intervjuje pa daje iz postelje. Na nočni omarici ima 25 tablet, kozarec vode, pepelnik in cigarete, njena najljubša oddaja pa je Resnične gospodinje z Beverly Hillsa. Na policah okoli nje so knjige, pred kratkim pa je izdala knjigo spominov Umrla je mlada, v katerih se spominja posilstva angleškega igralca Jamesa Donnellyja, srečanja s Harveyjem Weinsteinom in Donaldom Trumpom ter pogovora z Macaulayjem Culkinom, junakom filma Sam doma.

»Bil je ničvrednež, ja. Dekleta so posiljena in se sramujejo samih sebe. Mislijo, da je njihova krivda. Res mislijo tako,« je povedala za The Guardian o Donnellyju, medtem ko je do Weinsteina čutila odpor že pred gnusnimi obtožbami: »Objel me je in mislila sem, da bom bruhala. Nekaj ​​je sevalo iz njega. Bil je odvraten kot velik, prepoten prašič.« O Culkinu je dejala, da je bil čudovit, lep otrok, a skrajno razvajen.

V poznejših letih še naprej snema, a film The Swallow je njen zadnji. »Že med pogovorom ostanem brez sape. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako izčrpano. Utrujena sem. Bom sploh kdaj vstala?« je potožila novinarju, povzema dnevnik.hr.