Španski kralj prvič spregovoril o skrivnosti, ki jo je v sebi nosil 70 let, nekoga je ubil

Nekdanji španski kralj Juan Carlos I., nad katerega se v letih, odkar je vladanje predal sinu Felipeju, afere zgrinjajo ena za drugo, je zdaj kar sam poskrbel za nov škandal. Odločil se je namreč, da napiše knjigo spominov, ki je pred dnevi ugledala tudi luč sveta, v njej pa Juan Carlos I. piše tudi o dogodku iz svoje mladosti, ki je močno zaznamoval tako njega kot celotno njegovo družino.

Pred skoraj 70 leti, ko sta bila oba še najstnika, je namreč ustrelil in ubil svojega brata Alfonsa. V iskreni izpovedi je nekdanji monarh priznal, da večino svojega življenja o incidentu ni črhnil besede, saj da o njem ni rad govoril, tokrat je to storil »prvič v več desetletjih«. »Od te tragedije si ne bom opomogel. Resnost dogodka in njegova teža me bodo spremljali za vedno,« med drugim prizna nekdanji kralj, ki je bil do zdaj bolj znan zaradi izredno dolge vrste ljubic, s katerimi je večkrat prevaral tudi ženo kraljico Sofijo.

Kot v svoji avtobiografiji, ki je za zdaj na voljo le v francoskem jeziku, pripoveduje Juan Carlos I., se je tragedija zgodila davnega leta 1956, ko sta se brata v družinski hiši na Portugalskem »igrala« s pištolo. Od okrog 500 strani je najbolj travmatičnemu dogodku v svojem življenju namenil dve.

Preiskave nikoli ni bilo

»Nabojnika ni bilo v pištoli, odstranila sva ga, zato sva bila prepričana, da je varna. Sanjalo se nama ni, da je v ležišču ostal en naboj. Pištolo sem usmeril v zrak in sprožil. Naboj se je odbil od stropa in zadel brata naravnost v čelo. Umrl je v očetovem naročju,« se je izpovedal Juan Carlos I.

Preiskave nesreče s strelnim orožjem nikoli ni bilo, je pa takrat 18-letnega Juana Carlosa oče, ko je videl, kaj se je zgodilo, menda prijel za vrat in zarjul: »Prisezi mi, da tega nisi storil nalašč!« Njun oče Juan de Borbón, barcelonski grof, je mrtvega Alfonsa, ki je imel komaj 14 let, nato pokril s špansko zastavo, pištolo vrgel v morje in Juana Carlosa poslal nazaj v strogo vojaško akademijo, ki jo je obiskoval. »Obstaja prej in potem,« je še zapisal Juan Carlos I. in dodal: »Še vedno mi je težko govoriti o tem in ne mine dan, da ne bi mislil o tem. Pogrešam ga, želim si, da bi ga imel ob sebi in se pogovarjal z njim. Izgubil sem prijatelja, zaupnika. Za seboj je pustil neizmerno praznino. Če ne bi umrl, bi bilo moje življenje manj mračno, manj nesrečno.«