Tom Cruise priznal nekaj, o čemer se je govorilo leta: »Govorice držijo.«

Tom Cruise se je v zadnjih desetletjih skoraj povsem izogibal velikim intervjujem, zasebne misli enega največjih hollywoodskih igralcev so zato večinoma ostajale skrite pred javnostjo. Zdaj se je pri 64. letih prvič po dveh desetletjih znova znašel na naslovnici revije GQ in v redkem daljšem intervjuju veliko bolj odkrito kot običajno spregovoril o svojem življenju in načinu razmišljanja.

Ena njegovih izjav morda najbolje opiše njegov odnos do kariere, ki jo je začel že kot najstnik. »Snemanje filmov ni nekaj, kar počnem. To je nekaj, kar sem.« Cruisova pripravljenost na nevarne podvige je že leta ena najbolj prepoznavnih značilnosti njegove kariere. Z motorjem se je spustil s pečine, visel z letala in izvajal prizore, ob katerih so bili člani filmske ekipe pogosto bolj živčni kot on. Ob neposrednem, vprašanju, če se boji smrti, se odgovoru ni izognil: »Se bojim smrti? Ne, ne bojim se.«

Pojasnil je, da življenje že od otroštva doživlja kot pustolovščino in da ga, dobesedno in v prenesenem pomenu, privlači živeti na robu. Strah po njegovih besedah ni nekaj, čemur bi se bilo treba vedno izogibati. Privlačijo ga predvsem situacije, v katerih obstaja negotovost in se mora spopasti z nečim, česar še ne pozna. Takšnega odnosa do tveganja sicer ne priporoča vsem. Preprosto ga vidi kot del svoje osebnosti.

Kot deček je imel skrivni načrt

Spregovoril je o otroštvu, ki so ga zaznamovale pogoste selitve. V 16. letih je obiskoval približno 15 šol, zato se je moral že zelo zgodaj prilagajati novim ljudem, okoljem in načinom vedenja. Že takrat je sanjal o filmu, vendar svojih ambicij ni razkrival vsem. Imel je, kot pravi, skrivni načrt. Cilje je zapisoval in jih imel obešene na steni, vendar slava ni bila njegova glavna končna postaja. Želel je snemati filme, potovati po svetu ter spoznavati ljudi in različne kulture.

Ni obiskoval filmske ali igralske šole. Star 18 let se je znašel na filmskem prizorišču in začel preučevati vse, kar se je dogajalo okoli njega: od igre in kamere do scenografije, osvetlitve in produkcije. Spomnil se je dogodka s snemanja filma z izvirnim naslovom Taps. Režiser mu je naročil, naj oblikuje svoj lik, Cruise pa je odšel v mesto in si brez predhodnega vprašanja obril lase. Ko se je vrnil na snemanje, je ugotovil, da bi moral takšno odločitev vendarle najprej sporočiti režiserju. Takšen način dela ga spremlja skozi celotno kariero. Priznava, da od ljudi, s katerimi sodeluje, pričakuje veliko, zato jih na to opozori že pred začetkom projekta. Govorice, da je izjemno zahteven, ne poskuša zanikati: »Jaz sem zahteven.«

Režiser Alejandro G. Iñárritu, ki je režiral filmu Digger, je opisal, kako daleč sega njegova osredotočenost. Spomnil se je zahtevnega prizora, v katerem je sodelovalo več sto statistov, gibanje pa je bilo natančno usklajeno. Cruise je po številnih režiserjevih navodilih brez težav izvedel vse, kar se je od njega pričakovalo. Sam Tom vlogo v filmu opisuje kot najzahtevnejšo svoje kariere. Meni, da predstavlja nekakšen spoj vsega, kar se je v desetletjih naučil o igranju in filmskem ustvarjanju.

Kaj počne, ko ne snema?

Odgovor je precej pričakovan: pripravlja se na naslednji film. Pravi, da se vedno nečesa uči ali nekaj preučuje. Film se zanj ne začne prvi dan snemanja, saj priprave včasih trajajo več let. Njegov odnos do mobilnega telefona je precej drugačen. Poskuša ga držati čim dlje od sebe in na njem preživeti čim manj časa. Članom ekipe pove, naj mu ne pošiljajo dolgih elektronskih sporočil, ampak naj pridejo do njega in se z njim osebno pogovorijo.

O največji zmoti o njem

Ko ga je novinar vprašal, katera je največja zmota, ki jo imajo ljudje o njem, Cruise ni imel konkretnega odgovora. Pravi, da o tem skoraj nikoli ne razmišlja, saj je veliko bolj osredotočen na to, kar se dogaja zdaj, in na tisto, kar šele prihaja. Na vprašanje, ali ga je nedavni 64. rojstni dan spodbudil k drugačnemu razmišljanju o življenju, je odvrnil, da zavrača idejo, da bi morala leta pomembno vplivati na človeka.

Preteklost preučuje predvsem zato, da bi razumel, kaj je bilo dobro in kaj ne, vendar pravi, da ne živi v njej. Ko doseže en cilj, se pred njim pojavi nov. Podobno značilen je bil njegov odgovor na vprašanje, kje se pravzaprav počuti doma. Po skoraj 45. letih kariere zanj dom ni določeno mesto ali hiša, ampak filmsko prizorišče. Pravi, da se vidi kot državljan sveta in da prav na snemanjih, obkrožen z ljudmi, ki skupaj ustvarjajo nekaj novega, občuti tisto, kar ga je privlačilo že kot dečka.

Morda zato niti pri 64. letih ne govori o upočasnjevanju. Njegov pogled je še vedno usmerjen v naslednji film, naslednjo veščino, ki se je želi naučiti, in naslednje sanje, ki jih želi uresničiti.