Umrl Jeff Beck: prvo kitaro si je naredil sam

Umrl je​ Jeff Beck, eden najboljših in najvplivnejših kitaristov, ki je s svojim edinstvenim zvokom in drznostjo v eksperimentiranju spreminjal utečene glasbene smernice. Uvajal ali krepil je tehnične inovacije na kitari. Na novo je zasnoval rock-jazz in postavil temelje podžanrom, kot sta psihedelični rock in heavy metal. V dolgoletni karieri, med katero je združil moči z nekaterimi največjimi imeni iz glasbenega sveta, je osemkrat osvojil nagrado grammy in bil dvakrat sprejet v dvorano slavnih rock'n'rolla. A to so zgolj suhoparna dejstva o virtuozu na kitari, ki je z melodijo in ritmom napolnil vse, česar se je dotaknil. Tudi človeška srca.

»Jeff je bil z drugega planeta. Eden največjih,« se je njegovemu spominu poklonil Rod Stewart. Mick Jagger je prepričan, da je glasba z njim izgubila enega najboljših kitaristov na svetu, podobno Tony Iommi, kitarist skupine Black Sabbath, meni, da »nikoli več ne bo še enega Jeffa Becka. Njegov slog je bil poseben, značilen zanj. Briljanten.« Brian May, kitarist Queenov, je kitarskega kolega označil za »absolutni vrhunec igranja kitare«, ki pa je bil hkrati tudi prekleto dober človek. Jimmy Page pa, da je bila njegova kitarska tehnika edinstvena, domišljija pa neskončna. V njegovih očeh je bil Beck »šeststrunski bojevnik«. A to je le nekaj sožalnih izrazov glasbenih kolegov, ki so se ob njegovem nenadnem odhodu ovili v črnino.

Naznanil psihedelično revolucijo

Za legendarnega britanskega glasbenika je bil v 79. letu usoden bakterijski meningitis. »Potem ko je zbolel, je v sredo v miru odšel. V tem obdobju velike izgube prosimo za spoštovanje zasebnosti,« je žalostno novico, ki je pretresla glasbeni svet, v imenu Jeffove družine sporočil njihov predstavnik.

Beck, ki je s svojim zvokom, odrsko prezenco in polnostjo igranja redefiniral kitarsko glasbo 60. in 70. let ter vplival na jazz-rock, heavy metal in celo punk, se je v rock'n'roll, kitaro in njen zvok zaljubil v najstniških letih. A ker je bilo strunsko glasbilo zanj drago kot žafran in nedosegljivo, si je prvo naredil kar sam. »Sosed mi je dejal, da mi povsem solidno kitarsko telo naredi za pet (angleških) funtov. A petak je bil zame takrat toliko, kot bi mi rekel 500 funtov, zato sem si jo naredil sam, prvo leta 1956. To je bil čas, ko se je vse vrtelo okoli Elvisa Presleyja, in kakršno koli glasbo si slišal, vedno je bila zraven tudi kitara. Povsem me je fascinirala,« je o začetkih dejal Beck, ki je zgodovino začel pisati slabo desetletje pozneje, ko je na predlog Jimmyja Pagea, kitarista kultnih Led Zeppelin, pri skupini Yardbird zamenjal Erica Claptona. Skupina je bila tedaj že vodilna v vse večjem britanskem gibanju električnega bluesa. Jeffov slog, ki se je močno izrazil v skladbah, kot sta Shapes of Things in Over Under Sideways Down, pa je glasbi dodal ekspanzivni element, ki je naznanjal nastajajočo psihedelično rockovsko revolucijo.

Ko je tri leta pozneje s takrat še malo znanim pevcem Rodom Stewartom in prav tako neznanim Ronom Woodom na bas kitari ustanovil svojo skupino – pozneje znano kot Jeff Beck Group –, je njihova glasba ustvarila zgodnji temelj za heavy metal. V sedemdesetih letih je sestavil drugo, usmerjeno bolj v RB, to je bil kratkotrajni trio z basistom Timom Bogertom in bobnarjem Carminom Appicejem iz skupin Vanilla Fudge in Cactus. Leta 1974 pa je z albumom Blow by Blow zakorakal po solistični glasbeni poti. Preoblikoval je osnovno formulo fusion gibanja tistega obdobja, spremenil ravnovesje vplivov iz jazza v rocku in funku ter ustvaril zvok, ki je bil presenetljivo nov in zelo uspešen.

Legendarni kitarist je bil dvakrat sprejet v Dvorano slavnih rock'n'rolla – leta 1992 kot član skupine Yardbirds in leta 2009 kot solo izvajalec. »Igram, kot igram, ker mi to omogoča, da ustvarjam najbolj nore zvoke. In v tem je bistvo, mar ne? Ne oziram se na pravila. Še več, če pravil ne prekršim vsaj desetkrat v eni pesmi, potem svojega dela ne opravljam dobro,« je povedal o svojem slogu. Revija Rolling Stone, ki ga je 2015. uvrstila na peto mesto na seznamu 100 največjih kitaristov vseh časov, pa je o njem zapisala, da je imel že »v skupini Yardbirds melodičen, a neposreden ton – svetel, nujen in oster, a hkrati sladek. Videlo se je, da je resen glasbenik in da se je trudil. Ni se držal nazaj.«