65 let se je upiral, nato umil in umrl

Amou Hadži oziroma striček Hadži, kot so ga klicali, se je kar 65 let upiral za veliko večino ljudi povsem običajnemu opravilu: umivanju. Bal se je namreč, da bo zbolel in umrl, če bo njegova koža prišla v stik z milom ali vodo; kot je pojasnjeval, ga je od higiene odvračal strah, ki izvira iz travmatične izkušnje iz otroštva, kako točno ga je umivanje prizadelo, pa ni nikoli razkril. A morda je bilo v njegovem prepričanju vsaj zrno resnice, kajti Hadži je umrl nekaj mesecev po tem, ko so ga vaščani prepričali, da se je umil.

Kljub pomanjkanju higiene je bil zdrav in dobrega počutja.

Vdal se je zaradi ljubega miru

V svoji kolibi blizu vasi Dejgah na jugu Irana je mirno zaspal, poročajo tamkajšnji mediji, dom pa so mu pred leti postavili prijazni vaščani in ga prepričali, da je zapustil jamo, v kateri je živel desetletja. Hranil se je s tistim, kar je našel, največkrat pa je ob cesti pobiral mrhovino. Pil je umazano vodo, deževnico, ki se je nabrala v pločevinkah, kot strasten kadilec pa si je v pipo tlačil živalske iztrebke, ko mu je zmanjkalo tobaka. Bil je zanemarjen, zaudarjal je na daleč, na njegovem telesu ni manjkalo izpuščajev in zagnojenih ran, a nič od tega ni usodno vplivalo na njegovo zdravje: še več, potem ko so ga vaščani prepričali, da se vendarle pošteno okopa, in se je zavoljo ljubega miru vdal, se je počutil iz dneva v dan slabše. In nekaj mesecev po očitno zares travmatičnem dogodku tudi umrl!

Kakor koli že, živel je osupljivih 94 let, ki so nedosegljiva za marsikoga, tudi za tiste, ki živijo v razkošju in ki nikoli niso občutili pomanjkanja. O Hadžijevem zasebnem življenju ni bilo znanega veliko, le to, da ni imel ne otrok ne drugih svojcev, kdaj točno pa je zaživel kot puščavnik, ni nikomur povedal. Prebivalci Dejgaha povedo le, da je bil Hadži del njihove skupnosti, odkar pomnijo. Kljub neugodnemu življenjskemu slogu je bil priljubljen, saj je imel veliko srce in venomer prijazno besedo za vsakogar.