Človeški lulček končno obogatil muzej penisov

V muzejih običajno vladata spokoj in tišina, njihovi obiskovalci pa spoštljivo zrejo v razstavljene predmete, morda si šepetaje izmenjajo besedico ali dve. Toda od sten posebnega islandskega muzeja v Reykjaviku se odbija hehet, občasno celo glasen smeh, pomešan s čudenjem. Sploh, ko se obiskovalci znajdejo pred 170 centimetrom visokim in 75 kilogramom težkim penisom kita glavača. 
Le kdo bi se lahko uprl temu, da pokuka v muzej penisov, odgovarjajo obiskovalci nenavadnega muzeja, v katerem niso na ogled slike ali kipi, pač pa 286 primerkov večinoma živalskih penisov, ohranjenih v formaldehidu.

V učitelju in zgodovinarju Sigurdurju Hjartarsonu je utripala zbirateljskega žilica, pa vendar ni želel zbirati prtičkov, znamk ali značk kot drugi. Želel je zbirati nekaj, česar ne zbira nihče drug na svetu. »Nekdo mora zbirati tudi to,« je dejal, ko je, čeprav sprva skoraj malce za šalo, dal na ogled zbirko devetih penisov zemeljskih sesalcev in štirih kitovih. Do prve polovice 90. let je število penisov naraslo na 34, leta 1997 pa je z naborom 62 spolnih organov odprl vrata islandskega faličnega muzeja. Prvega in edinega tovrstnega na svetu, ki je ena največjih reykjaviških turističnih znamenitosti. 
Pod eno streho je zbrana največja zbirka penisov na svetu, pripadajo 93 živalskim vrstam. Kitovi, medvedovi, mačkonovi, celo mišji, nedavno pa se je – zahvala gre anonimnemu Islandcu – povečala še za človeški moški spolni ud. Toda četudi se obiskovalci – več kot 60 odstotkov je obiskovalk – med sprehajanjem neizmerno zabavajo in hihitajo, včasih tudi sramežljivo, ustanoviteljev sin Hjortur poudarja, da cilj in naloga muzeja nista povezana z erotiko, ampak izobraževanjem.