
Galerija

Arheologi so med raziskovanjem majevske jame v Gvatemali naleteli na srhljive ostanke, ki so jim omogočili boljši vpogled v starodavne obrede. Našli so ostanke človeških kosti, iz katerih bi lahko sklepali, da so v jami pred približno dva tisoč leti izvajali obredne uboje. Strokovnjaki menijo, da je ljudstvo najverjetneje opravljalo tovrstne obrede, ker so želeli darovati dele telesa starodavnim bogovom in s tem pomiriti majevskega boga dežja pred sušo.
Cueva de Sangre (Krvava jama) leži pod arheološkim najdiščem Dos Pilas v gvatemalskem Peténu in je ena mnogih jam, ki razkrivajo podrobnosti starodavnih kultur, piše LADbible. Jame segajo v čas od 400 let pred našim štetjem do 250 let našega štetja, arheologi pa jih povezujejo z Maji, starim ljudstvom, ki je živelo na območjih današnje Mehike, Gvatemale, Belizeja, Hondurasa in Salvadorja.
Arheologi so v Krvavi jami našli ostanke človeških kosti, zaradi najdenega orožja in stanja ostankov pa sumijo, da je staro ljudstvo tam izvajalo ritualna žrtvovanja, pri katerih so uporabljali orodje, podobno sekiri.
V majevskih ritualih so deli telesa prav tako dragoceni kot celo telo.
»Vzorec, ki ga opažamo, je, da obstajajo deli telesa in ne trupla,« je za Live Science povedala Michele Bleuze, bioarheologinja na Kalifornijski državni univerzi v Los Angelesu. »V majevskih ritualih so deli telesa prav tako dragoceni kot celo telo.« V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je raziskava pod arheološkim najdiščem Dos Pilas razkrila več kot ducat jam, ki so jih Maji uporabljali med letoma 400 pr. n. št. in 250 n. št. Ena od njih – imenovana Cueva de Sangre ali Krvava jama – je imela veliko zbirko človeških kosti, raztresenih po tleh, od katerih so mnoge kazale znake travmatičnih poškodb okoli časa smrti.
»Obstaja nekaj dokazov, ki smo jih uporabili, da smo ugotovili, da je bilo to bolj verjetno obredno mesto kot ne,« je za Live Science povedala Ellen Fricano, forenzična antropologinja na Western University of Health Sciences v Kaliforniji, ki je pregledala poškodbe kosti. Kosti so bile na primer na površini in ne zakopane, poškodbe pa kažejo na ritualno razkosanje in ne na takojšen pokop. Na primer, delček leve strani čela je imel sled, ki nakazuje, da je nekdo na lobanji uporabil orodje s poševnim robom – kot sekiro, je dejala strokovnjakinja. Otroška kolčna kost je imela podoben rez. Zdi se, da sta bila oba narejena okoli časa smrti.
