
Galerija

Ekipa neodvisne skupine za svetopisemsko arheologijo Noah’s Ark Scans, ki jo vodi ameriški raziskovalec Andrew Jones, trdi, da je »100-odstotno potrdila« lokacijo Noetove barke. Po njihovih navedbah naj bi bili ostanki 4300 let starega plovila v formaciji Durupinar v vzhodni Turčiji, naravni oziroma geološki strukturi v obliki ladje blizu gore Ararat, ki že dolgo vzbuja zanimanje javnosti. Strokovnjaki in raziskovalci verjamejo, da ta vzpetina ni naraven geološki pojav, temveč objekt, ki ga je ustvaril človek. Z uporabo laserske tehnologije in radarskih raziskav so preučili območje ter ugotovili obstoj strukturnih plasti, ravnih linij, pravokotnih stičišč in velikih votlin na različnih globinah, kar po njihovem mnenju nakazuje na človeško gradnjo.
V nedavno objavljenem videoposnetku so prikazali terensko delo, med katerim so v novih vrtinah uporabili posebej izdelanega miniaturnega podzemnega robota z vzdevkom »Gopher«. Robota so spustili v 18 metrov globoko vrtino, da bi posneli vizualne dokaze o podzemnih votlinah, ki so jih predhodno izrisali na zemljevidih. Ob objavi videoposnetka z naslovom »Prvi pogled: posnetek iz notranjosti Noetove barke« so zapisali: »Gopher je bil poslan v vrtine z namenom, da doseže vrisane prazne prostore.«
Vendar je podzemna misija hitro naletela na težave. Posnetek prikazuje, kako se mali rover težko premika, ko doseže zrahljano strukturo v globini. Ekipa je pojasnila: »Gopher bo potreboval nekaj predelav, da se bo lahko razgledal naokoli, saj so imela njegova kolesa težave s premikanjem po izjemno rahli sedimentni podlagi.« Kljub zapletom v skupini Noah’s Ark Scans vztrajajo, da poskus potrjuje ugotovitve prejšnjih skeniranj, pri čemer dodajajo: »Kot so nam natančno pokazali radarski posnetki: nismo našli nobenih skal ali matične kamnine.«

Ali je formacija Durupinar res tisto območje, ki ga omenja Sveto pismo? Po verskem izročilu je ladja pred več kot 4300 leti pred vesoljnim potopom rešila človeštvo in živali, Prva Mojzesova knjiga (Geneza) pa kot kraj, kjer je nasedla, navaja »gorovje Ararat«. Svetopisemsko besedilo pravi: »Po sto petdesetih dneh je voda začela upadati in sedemnajsti dan sedmega meseca je barka obstala na gorovju Ararat.« Zgodba se nadaljuje z Noetom, ki je preverjal, ali so se tla že posušila: »Po štiridesetih dneh je Noe odprl okno na barki, ki jo je bil naredil, in izpustil krokarja; ta je letal sem ter tja, dokler se voda na zemlji ni posušila.« Nato je izpustil golobico. V trenutku, ko se je vrnila, je spoznal, da poplava popušča: »Ko se je golobica zvečer vrnila k njemu, je imela v kljunu svež oljčni list! Tako je Noe spoznal, da so vode na zemlji upadle.«