Ko je sredi julija odjeknila novica o najdbi fosila velikega zoba, ki naj bi, kot kažejo dosedanje raziskave, pripadal plakodontu, se je marsikdo vprašal, kako je mogoče, da bi to bitje živelo v oceanu in da je ta prekrival območje Idrije. Gregor Koželj, naravovarstveni nadzornik Zavoda za turizem Idrija, sicer pa ljubiteljski raziskovalec, je med sprehodom po naključju naletel na najdbo, ki bi lahko pomembno osvetlila doslej slabo poznan razvoj plakodonta. Gregor je bil o lokaciji najdbe molčeč, saj ni želel, da bi tja drle trume ljudi. In tudi zdaj ostaja bolj ali manj skrita. »Že večkrat sem poudaril in rad bi še enkrat, da za to odkritje sebi ne pripisujem nobenih zaslug. Kar se tega tiče, sem zelo skromen in ponižen. Bila je neka višja sila,« je opisal svoje občutke ob najdbi fosila.
Fosil je našel Gregor Koželj v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. FOTO: Gregor Koželj
Plakodont je živel v obdobju triasa, ko je območje, kjer je Koželj našel zob, pokrivalo toplo plitvo morje z obrobja tedanjega oceana Tetide. Ko je fosil prijel v roko, je s svojim izurjenim očesom – od mladih nog ga zanima geologija – dobil občutek, da je našel nekaj posebnega. »Vedel sem, da gre za fosil, nisem pa ga znal umestiti. Obrnil sem se na geologe, ti so mi svetovali, naj vprašam strokovnjake na ZRC SAZU. Na oko namreč ni bilo mogoče presoditi, ali gre za rastlinski ali živalski fosil. Kmalu je postalo jasno, da gre za veliko reč,« je pripovedoval med vožnjo po Krajinskem parku Zgornja Idrijca.
Školjke srčaste oblike na kamnu pred Divjo bajto v Idriji FOTO: Sašo Tušar
Paleontologinja na Paleontološkem inštitutu Ivana Rakovca ZRC SAZU Irena Debeljak s sodelavci je na podlagi fotografij ocenila, da bi lahko šlo za fosil zoba morskega plazilca plakodonta, kar so kasneje potrdile tudi natančne preiskave in analize vzorca.
Zakaj je ta najdba tako pomembna? Ker bomo sploh prvič lahko dobili natančnejšo sliko o triasnem obdobju na Idrijskem in o tem, kako je bil videti živelj v oceanu Tetida. V geoloških zbirkah je že veliko fosilov iz tega obdobja, vendar gre za amonite, školjke, korale, morske lilije, cianobakterije ...
»Moja naloga je, da vzgajam obiskovalce, ne da jim delim kazni,« pravi Gregor Koželj, naravovarstveni nadzornik z Zavoda za turizem Idrija. FOTO: Sašo Tušar
»Takšne najdbe ustvarjajo dioramo ocena, ki se je nekoč razprostiral tu. In lahko si predstavljamo, koliko zanimivega je bilo v Idriji še pred knapi in odkritjem rudnika živega srebra. Formirali so se neki čisto drugačni svetovi. Svetovi toplih oceanov in lagun. Fosil je tako še en košček sestavljanke prazgodovinskega sveta, o katerem imamo že kar dobro sliko. Najdba je pomembna ne samo za znanost kot tako, temveč tudi zato, ker je fosil lep,« je pripovedoval njegov najditelj. Lep fosil je dobro ohranjen in primeren za podrobno proučevanje. »Fosili so bili nekoč del ekosistema, in to želimo pokazati tu, kjer zdaj stojiva,« je pogled usmeril na veliko skalo pred Divjo bajto, nekdanjim skednjem, danes pa novi vstopni točki v Krajinski park Zgornja Idrijca.
Jez na Lajštu, ki ga morajo ob hudih nalivih prilagajati divji vodi tudi sredi noči. FOTO: Sašo Tušar
»Ta kamen smo rešili, ko je padel na cesto. Najverjetneje bi šel v pozabo oziroma se zvalil naprej po pobočju, vendar nam ga je uspelo rešiti. Na njem so namreč triasne megalodontidne školjke oziroma srčanke. Tako jih imenujejo zaradi njihove značilne oblike, ki v preseku spominjajo na srce,« je pokazal na ostanke preteklosti. Morda so bile del plakodontove prehranjevalne verige, kdo ve. Raziskave bodo zagotovo odstrle mnogo odgovorov, zelo verjetno pa tudi nova vprašanja. Več naj bi bilo znanega jeseni.
Dnevna soba Divja bajta
Eno od bolj praktičnih vprašanj, ki se človeku postavijo ob tako pomembni najdbi, je, kje bo zob na ogled po koncu raziskav. Gregor Koželj je prepričan, da mora priti nazaj domov, v Idrijo, nakar se bo treba odločiti, na kakšen način in kje ga bodo pokazali javnosti. Treba mu bo zagotoviti optimalne razmere – biti mora namreč katalogiziran, varovan, o njem bo spisan tudi kakšen strokovni članek.
»Ta najdba je zelo pomemben prispevek idrijskemu geoparku, ki v očeh mladih in ostalih dobi čisto nov pomen. Geopark ni zgolj neka forma, pač pa območje, na katerem se raziskuje, išče, odstira, ne nazadnje je pomemben tudi z vzgojno-izobraževalnega vidika,« je pojasnil Gregor.
Krasno okolje Lajšta v Idrijski Beli, kjer se v toplih dneh kopajo številni obiskovalci. FOTO: Sašo Tušar
V Divji bajti je postavljena razstava kamnin in fosilov, ki jih je prinesel kar iz svoje otroške sobe. Zelo radoveden je bil že kot otrok. »Vesel sem, ko mi mladi sem nosijo kamnine in me sprašujejo o njih. Divja bajta se razvija v prostor srečevanj, izmenjave znanja, tu organiziramo različne delavnice in krepimo gozdno pedagogiko. Potrebnega bo še kar precej truda, da ta dnevna soba krajinskega parka v polnosti zaživi, vendar smo na dobri poti,« je pojasnjeval, nič več kot zgolj ljubiteljski geolog, temveč tudi kot naravovarstveni nadzornik z Zavoda za turizem Idrija.
»Moja naloga je, da vzgajam obiskovalce, ne da jim delim kazni. Sem torej tudi redar, da, in prav je tako. Zakon o ohranjanju narave je jasen, prav tako zakon o prekrških, obstaja tudi odlok o Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Nadzor na tem območju sicer še ni v polnosti zaživel, ker so nekateri členi v odloku nejasni, vendar orjemo ledino in sproti rešujemo težave,« je povedal.
V Gregorju Koželju je čut za naravo že od nekdaj. FOTO: Sašo Tušar
Koliko bo dvomov?
V Gregorju Koželju je čut za naravo že od nekdaj. Že kot otroka ga je gnala prirojena radovednost, zmeraj je bil raziskovalec. Na neko novinarsko vprašanje, kako je mogoče, da je gozdar našel tako pomemben in lep fosil, je odgovoril: »Ni ga našel gozdar. Našel ga je Gregor. Instinkt mi je povedal, da je kamen nekaj posebnega. Idrija ima bogato zgodovino geoloških najdb, nenehno se je nekaj dogajalo. Ob moji najdbi se mi zdi zato pomembno opozoriti tudi, da smo pokazali, kako gre entuziazem nekdanjih naravoslovcev naprej. Mene je ta geopark vzgojil, navduševali so me Jože Čar, Martina Pelhan in drugi domači strokovnjaki, najdba je zato tudi produkt njihovega dela in celotnega tukajšnjega okolja,« nam je povedal. Na vprašanje, ali meni, da bo kdo o pomenu najdbe dvomil, tako kot recimo nekateri še danes ne verjamejo, da je neandertalčeva piščal iz Divjih bab v resnici najstarejše najdeno glasbilo na svetu, je odgovoril: »Dandanes je vse možno. Skepse je zelo veliko. Tudi jaz sem naravoslovni filozof, dopuščam vse možnosti.
Risba plakodonta FOTO: Wikipedija
Ampak pri tem zobu je drugače. Kakih hudih dvomov ni. Zato sem ponižen. Prvi instinkt mi je velel, da gre za pomembno odkritje. Zdaj ga prepuščam toku zgodovine. Čas bo pokazal, kaj je na njem.« Natančna lokacija najdbe bo slej ko prej ušla iz skrinjice, na kraju pričakuje geologe od drugod, je pa to območje tako in tako zaščiteno, in tega se bodo morali radovedneži zavedati.
