Umetna inteligenca postaja vse bolj del naših življenj, morda se niti ne zavedamo, kako zelo. In po tem, ko so na Japonskem že zaposlili igralko, ki je pravzaprav robotka, kar je še posebno prikladno v današnjem času, saj lahko snemanje filma poteka kljub pandemiji, saj njihova glavna zvezda ne more zboleti, se je zdaj pojavil še novinar, ki pravzaprav ni resničen, čeprav za njim najbrž stoji resnična oseba, ne kup računalniške opreme.
Nanj je prvi postal pozoren
London Mazen Masri, ki je v enem od časnikov prebral prispevek o sebi in svoji ženi, Palestinki, ki se bori za človekove pravice. Ker je bil prispevek po mnenju Masrija poln neresnic, je hotel najti njegovega avtorja in mu jih napeti, a osebe z imenom
Oliver Taylor, ki je bila podpisana pod članek, ob imenu je bila tudi avtorjeva fotografija, ni našel. Nato se je Masri poglobil v njegovo fotografijo, in bolj ko jo je gledal, bolj se mu je zdelo, da nekaj ni v redu. Po pomoč se je obrnil tudi na svetovno znano agencijo Reuters in tam so se raziskave lotili še bolj resno. Ker naj bi Taylor diplomiral na univerzi v Birminghamu, so najprej stopili v stik z njo, a tam niso imeli nikakršnih podatkov o Oliverju Taylorju, ki da nikoli ni obiskoval njihove univerze. Prav tako moški ni imel profila na nobenem od družabnih omrežij, niti na spletu ni bilo mogoče najti nobene njegove fotografije razen tiste, objavljene v časopisu ob zgoraj omenjenem članku.
Meja med resničnim in neresničnim je vedno bolj zabrisana. FOTO: Guliver/getty Images
Nato so se lotili analize fotografije, ki se je zdela sumljiva že Masriju. »Ozadje je nenavadno popačeno in neenotno, kar je običajno znak računalniške obdelave posnetka, nekaj napak je videti tudi okrog njegovega vrata in ovratnika njegove srajce,« je za Reuters povedal
Hany Farid, forenzik, ki se ukvarja z digitalnimi posnetki. Tako je zaključil, da gre za tako imenovani deepfake – podobo, ki jo je mogoče sestaviti iz posnetkov več oseb, življenje pa ji nato vdahne anonimnež, ki prevzame novo identiteto. Časniki, ki so objavili Taylorjeve prispevke, so pozneje povedali, da jim jih je poslal po elektronski pošti, z njim nikdar niso komunicirali drugače kot prek nje in za svoje delo ni zahteval plačila. Nikomur od njih ni padlo na pamet, da imajo opravka z osebo, ki se izdaja za nekoga, ki ne obstaja.
