S pokojnimi živijo tudi po več let

Na indonezijskem otoku Sulawesi živi ljudstvo Toraja, ki ima povsem svojevrsten in predvsem po mnenju zahodnjakov nenavaden način spopadanja s smrtjo. S pokojnimi člani družine namreč živijo, kot bi bili živi oziroma zgolj bolni. To lahko traja mesece, tudi leta, celo desetletja, eden od razlogov pa je, da so pogrebi pri njih izredno dragi. Stroški se gibljejo med 25.000 evri za najbolj osnoven pogreb, neredko pa dosežejo celo pol milijona.



Torajci, čeprav se jih večina identificira kot katoličani, še vedno sledijo tudi tradicionalnim verovanjem in običajem ter se od rane mladosti učijo, da smrt ni nikakršen tabu, temveč zgolj del življenja. Ker verjamejo, da duša umrlih še nekaj časa po tem, ko zapusti telo, ostane v njegovi bližini, pokojne svojce pražnje oblečejo ter jih namestijo na posteljo, kavč ali njihov najljubši stol, strogo v najbolj južni del hiše. Verjamejo namreč, da so nebesa, kamor bodo prej ali slej odpotovale duše, v tej smeri, medtem ko je na severu življenje. Pokojne, ki jim vsak dan prinašajo hrano, vodo, celo cigarete, obrnejo z glavo proti zahodu, saj so nekje med življenjem in nebesi, šele na dan pogreba jih obrnejo proti jugu, da bo duša lažje našla pot v nebesa. Trupla seveda mumificirajo, sicer bi bil vonj nevzdržen, a za to uporabljajo zgolj formalin, ki ima prav tako močan vonj, zato v bližino »spečega« polagajo dišeče sveže cvetje.

Na dan pogreba ljudstvo tradicionalno žrtvuje vodnega bivola in njegov zadnji vdih šteje kot zadnji vdih pokojnika, čeprav je ta lahko mrtev že zelo dolgo. In več bivolov ko družina žrtvuje, hitreje bo duša našla pot v nebesa, verjamejo. To je tudi eden od razlogov, da so pogrebi Torajcev tako dragi. Svojcev nočejo pokopati, dokler jim ne morejo privoščiti spodobnega pogreba ter čim več žrtvovanih bivolov, ki pa so seveda vse prej kot poceni. Najhuje, kar lahko družina stori za pokojnika, pa je, da ne žrtvuje nobenega bivola, v tem primeru duša namreč nikoli ne bo prispela na cilj.