
Galerija

Ko je kit glavač leta 1820 dvakrat silovito trčil v ameriško kitolovsko ladjo Essex in jo potopil, so preživeli pripovedovali zgodbo, ki je pozneje navdihnila znameniti roman Moby Dick. Takratni prvi častnik Owen Chase je bil prepričan, da ogromna glava živali ni naključje, pač pa orožje. Več kot 200 let pozneje raziskave kažejo, da je bil morda presenetljivo blizu resnici.
Glava kita glavača predstavlja približno tretjino njegovega telesa, v njej pa je velik organ, napolnjen z oljnato in voskasto snovjo, imenovano spermacet. Prav zaradi nje so te kite v 18. in 19. stoletju tako množično lovili, saj so jo uporabljali za izdelavo sveč, mila in kot nadvse kakovostno gorivo. Toda znanstveniki še danes niso povsem prepričani, čemu je ta nenavadni organ pravzaprav namenjen. Ena od vse bolj zanimivih razlag je, da deluje kot nekakšen naravni odbijač oziroma udarno orožje.

Znani so najmanj trije primeri, ko so kiti glavači napadli in uničili večje kitolovske ladje.
Raziskovalec Alec Burslem je s sodelavci letos objavil prve znanstveno opisane posnetke kitov glavačev, ki se med seboj zaletavajo z glavami. Takšno vedenje so z droni opazovali pri Azorih in Balearskih otokih. Najmočnejši izmerjeni udarec mladega samca je dosegel približno 460 kilonewtonov (kN). Še več, po ocenah bi odrasel kit pri podobni hitrosti lahko ustvaril celo okoli 1200 kN sile, kar so primerjali z udarcem avtobusa, ki bi vozil s približno 65 kilometri na uro.
Sicer pa zgodovina pozna najmanj tri primere, ko so kiti glavači napadli in uničili večje kitolovske ladje. Podobno usodo kot Essex sta doživeli še ladja Ann Alexander leta 1851 in Kathleen leta 1902. Zakaj živali glavo uporabljajo na ta način in kako pomembna je ta sposobnost pri spopadih med samci, pa znanstveniki še raziskujejo.