Na skrajnem severu Rusije, globoko v arktičnem krogu, leži Norilsk, ki velja za enega najtežjih in najbolj depresivnih krajev za življenje na svetu. Od Moskve je oddaljen približno 3000 kilometrov, s 176.000 prebivalci pa je za Murmanskom drugo največje mesto v arktičnem pasu in najsevernejše mesto z več kot 150.000 prebivalci.
Do Norilska ne vodi nobena cesta ali železnica, ki bi ga povezovala s preostalim delom Rusije. Dostopen je zgolj z letalom ali z ladjo preko pristanišča Dudinka, pri čemer je plovba po reki Jenisej pozimi zaradi ledu zelo otežena. Poleg tega ima status mesta z omejenim dostopom, kar pomeni, da tujci vanj ne morejo vstopiti brez posebnega dovoljenja ruskih oblasti.
Zgodovina mesta je tesno povezana s trpljenjem. Norilsk leži na enem najbogatejših najdišč niklja, bakra in paladija na svetu, zato so Sovjeti leta 1935 ustanovili industrijski kompleks in delovno taborišče Norilag. V dveh desetletjih je okoli pol milijona zapornikov v ekstremnih arktičnih razmerah gradilo rudnike, talilnice in mestno infrastrukturo. Zaradi lakote, izčrpanosti in mraza je tam umrlo najmanj 17.000 ljudi. Po Stalinovi smrti leta 1953 so zaporniki sprožili t. i. norilski upor, eden prvih večjih protestov proti režimu gulagov. Taborišča so dokončno zaprli leta 1956, industrija pa je ostala in danes podjetje Nornickel prispeva skoraj dva odstotka ruskega BDP.

Vlivanje staljenega niklja v tamkajšnji metalurški tovarni Nadežda. FOTO: Polina Devitt Reuters
Visoka industrijska proizvodnja ima uničujoče posledice za okolje. Norilsk velja za mesto z najbolj omejenim dostopom v Rusiji in eno najbolj onesnaženih na planetu. Vsako leto v ozračje izpustijo milijone ton žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in težkih kovin. Kisli dež je uničil okoliške gozdove, zemlja pa vsebuje tako visoke koncentracije kovin, da je celo površinska plast zasičena z njimi. Pozimi na območju občasno pada celo rdeč sneg, saj se industrijski prah in kovinski delci odlagajo na snežnih snopih. Leta 2020 je mesto prizadela še huda ekološka nesreča, ko se je v bližnjo reko izlilo dizelsko gorivo, zaradi česar so morali razglasiti izredne razmere.
Onesnaženost močno vpliva tudi na zdravje ljudi. Povprečna življenjska doba delavcev v Norilsku znaša le okoli 59 let, kar je znatno manj od ruskega povprečja, stopnja rakavih obolenj pa je občutno višja kot drugod v državi. Tamkajšnje življenje dodatno otežuje surovo podnebje. Sneg prekriva pokrajino dve tretjini leta, povprečna januarska temperatura pa znaša okoli 30 stopinj Celzija pod ničlo. Prebivalci morajo vsako zimo prestati 45 dni popolne polarne noči, poletje pa prinaša obdobje 65 dni neprekinjenega sonca. Kljub turobni podobi in brutalistični arhitekturi, obdani z neskončno tundro, pa mesto iz ledu, kovine in zgodovinskih travm še naprej privablja pozornost svetovne javnosti.