Ukradena stradivarka po 37 letih spet igrala

NEW YORK – Hčere slavnega violinista Romana Totenberga so spet lahko uživale v milozvočnih melodijah, izvabljenih iz strun očetove stradivarke, ki so jo ukradli pred skoraj štirimi desetletji.

Dragoceno glasbilo iz 18. stoletja je v ponedeljkovi noči, na zasebnem koncertu sredi newyorškega Manhattna, oživila Totenbergova študentka Mira Wang. »Tako drugačen zvok ima kot večina violin, globok, bogat je. Vse tri smo imele občutek, da je oče v prostoru z nami,« je dejala Jill Totenberg, ki je v koncertu uživala skupaj s sestrama Nino Totenberg in Amy Totenberg.

Stradivarka je bila narejena v Italiji leta 1734, vredna je več milijonov dolarjev. Glasbilo, ki mu je Totenberg rekel »moj 38-letni glasbeni partner«, je izginilo leta 1980, ko je po koncertu v Cambridgeu (Massachusetts) pozdravljal občudovalce. Takrat je povedal, da ve, kdo je tat, mladi ambiciozni violinist, ki ga je videl prežati v bližini. In imel je prav, kot se je izkazalo pozneje: violino je sunil Philip Johnson. Ko je 2011. umrl, je njegova nekdanja žena violino dala oceniti poznavalcu, ta pa je obvestil policijo in zvezni preiskovalni urad, ki je glasbilo zasegel in ga leta 2015 predal Totenbergovim hčeram.

Glasbilo je brezhibno obnovila ekipa newyorškega strokovnjaka za godala Bruna Pricea. »Vse tri smo vesele, ker smo dobili violino nazaj, ker je v enem kosu in je nanjo mogoče igrati,« pravi Jill. Totenberg jo je kupil 1943. za 15.000 dolarjev, družina pa jo bo prodala, ko bodo našli primernega lastnika, torej glasbenika ali sponzorja, ki bo poskrbel, da bodo nanjo igrali.

Wangova, violinistka, ki je igrala v Carnegie Hallu, je logična izbira: učenka igra učiteljevo glasbilo. S Kitajskega je v ZDA prišla pred 30 leti, da bi študirala pri na Poljskem rojenem mojstru; umrl je 2012., star je bil 101 leto. Umetnost, ki jo je Wangova posrkala od Totenberga, je bilo mogoče slišati v ponedeljek. Izgubiti violino je kot »bi ti nekdo vzel roko, kar tako, za hec, in je nikoli ne vrnil,« pravi Wangova, igranje na dolgo spečo stradivarko pa je »kot bi odkrivala Trnuljčico«.