V rakunjem taboru se urijo za samostojnost, dobijo celo pravo diplomo

Zaposleni v centru za reševanje divjih živali v ameriški zvezni državi Misisipi imajo prav posebno poslanstvo. Blatni, prepoteni in občasno tudi poškodovani vsak dan ne le oskrbijo osirotele mladiče rakunov, ampak te tudi urijo in pripravljajo na samostojno odraslo življenje. Gre za pravi vojaški rakunji tabor, kot pravijo, tam pa se ti zelo inteligentni sesalci z izredno sposobnostjo pomnjenja pripravljajo na vse pasti, ki lahko nanje prežijo v naravi.

Gre za živali, ki so izgubile mater v neurjih ter prometnih in drugih nesrečah. Zaposleni v centru Woodside Wildlife Rescue v mestu Pass Christian vsako leto oskrbijo in za življenje opremijo več deset rakunov, letos so jih, denimo, že 76. Najmlajše nekaj tednov hranijo po steklenički, nato pa jih, ko so dovolj veliki in cepljeni, preselijo v zunanje ograde, kjer nadaljujejo šolanje. Na približno osmih hektarjih travnikov in gozdov se učijo iskati hrano, izkopati črve iz zemlje, odpreti storž in želod, plavati, plezati po drevesih, loviti v vodi oziroma v plitvih ribnikih. V gozdu jih učijo hitrega premikanja med drevesi in izogibanja nevarnostim, z oponašanjem svarilnih glasov rakunov pa mladiče spodbudijo pobegniti na drevo. Kratek žvižg je znak, da je nevarnost minila, dodajajo. Pomemben del urjenja je tudi plavanje, saj se njihovo naravno okolje velikokrat znajde pod vodo, zadnja leta pa jih ogrožajo še pogostejši orkani in poplave. Pred izpustom v divjino sledi zadnji preizkus, pojasnjujejo prostovoljci v centru: živali namerno strašijo, pri čemer se morajo ustrezno odzvati oziroma se kar najhitreje ogniti nevarnosti.

Urjenje traja v povprečju pol leta, na koncu pa rakunjim udeležencem tabora pripravijo pravo slovesnost – podelijo jim diplome, zaigrajo fanfare, duhovnik pa blagoslovi njihov odhod v samostojnost. Pri tem se marsikateremu oskrbniku utrne tudi kakšna solza. Kot bi gledal otroka, ki odhaja sam v širni svet, opišejo svoje občutke. A narava jim je namenila, da so svobodna in nagajiva bitja, zato so vsekakor ponosni, da so uspešno nadomestili vlogo matere in jim pomagali nazaj domov. V divjino.