Za zgodbo zakoncev Hill, ki so ju ugrabili Nezemljani, se zanimata Barack in Michelle Obama

Domnevne ugrabitve s strani Nezemljanov so del popularne kulture že desetletja, največ poročil o tem fenomenu pa je bilo med poznimi šestdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je bilo tudi zanimanje za paranormalne pojave na vrhuncu. Ugrabitve vesoljcev so bile tudi teme premnogih serij in filmov, tisti, ki naj bi to izkusili na lastni koži, so se pogosto odzvali tudi na vabila v pogovorne oddaje ter svoje zgodbe zaupali ustvarjalcem dokumentarcev.

Nista vedela, kako sta prevozila 50 km

Dva od morda najbolj znanih žrtev ugrabitve sta zakonca Betty in Barney Hill. Neke septembrske noči leta 1961 sta se vračala s kratkih počitnic v Kanadi, ko sta med vožnjo skozi ameriško zvezno državo New Hampshire na nočnem nebu opazila nenavadno močno luč, ki se je premikala neobičajno, po njuni oceni zato ni mogla pripadati ne letalu ali helikopterju niti satelitu, saj česa podobnega v preteklosti še nista videla. Ustavila avto, Barney je poiskal daljnogled, da bi si bolj natančno ogledal nenavadne luči in morda ugotovil, čemu pripadajo. Kasneje je predmet, ki ga je videl skozi daljnogled, opisal kot »plovilo v obliki palačinke z okni, skozi katera je lahko videl humanoidne postave v temnih uniformah«. Povedal je, da ga je ob tem občutil neverjetni strah, sedel je nazaj v avto in pohodil stopalko za plin, da bi z ženo čim hitreje prišla čim dlje od nenavadnega plovila. Kljub izjemno hitri vožnji sta v nekem trenutku, kot sta se pozneje spominjala, slišala vrsto čudnih piskov, začutila močno zaspanost in izgubila zavest. Izkušnjo zdravniki danes pogosto povezujejo s spalno paralizo, stanjem, v katerem oseba verjame, da je budna, a v resnici sanja.

Naslednja stvar, ki sta se je zakonca spomnila, je bilo, da sta se znašla na cesti okrog 50 kilometrov bolj južno kot pred izgubo zavesti, a se jima ni sanjalo, kako sta tja prišla. Ko sta končno prispela domov, sta ugotovila, da jima manjkata dve uri spomina, kar psihologi danes opisujejo kot disociativno amnezijo po hudem stresu, doleti pa nas lahko tudi po monotonem potovanju. Betty in Barney sta nadalje dejala, da sta se njuni uri ustavili, njuni čevlji pa so bili čudno opraskani, od česa, nista znala pojasniti. V naslednjih mesecih sta oba trpela zaradi hude tesnobe in nočnih mor. Poiskala sta pomoč uglednega bostonskega psihiatra, ki je vsakega od njiju ločeno hipnotiziral, med hipnozo pa sta Betty in Barney pripovedovala, kako naj bi ju iz avtomobila vodila nizka, siva bitja z velikimi, poševnimi očmi in postavo, ki je spominjala na bitja, ki so se v tistih letih že pojavljala v popularni znanstveni fantastiki. Pripovedovala sta, kako so ju odpeljali v vesoljsko plovilo, ločili in podvrgli zdravniškim testom na kovinskih mizah. Barney je opisal, da so mu vzeli vzorce kože in las, Betty pa, da so ji v popek vstavili dolgo iglo, domnevno naj bi na ta način opravili test nosečnosti. Njuni podrobni opisi sivih bitij so pozneje postali arhetipska podoba Nezemljanov v popularni kulturi. O njuni izkušnji si bomo kmalu lahko ogledali tudi nov film, producenta pa bosta nihče drug kot nekdanji ameriški predsednik Barack Obama in njegova žena Michelle.

Pet dni pekla Travisa Waltona

Eden najbolj dramatičnih in medijsko izpostavljenih primerov se je zgodil leta 1975 v Arizoni. Drvar Travis Walton je delal s šestimi kolegi, ko so v mraku nad gozdom videli svetlo sijoč disk, podobo, ki jo nekateri analitiki povezujejo z redkimi atmosferskimi svetlobnimi pojavi ali napačno presojo oddaljenega vira svetlobe v temi. Walton naj bi ignoriral opozorila prijateljev in se predmetu približal. Takrat ga je po besedah njegovih ​​kolegov zadel žarek modre svetlobe iz plovila, ga dvignil v zrak in vrgel ob tla. Njegovi kolegi so nato povsem prestrašeni zbežali, prepričani, da je Walton mrtev. Ko so se čez nekaj ur vrnili, Travisa ni bilo več. Naslednjih pet dni so ga intenzivno iskali, vseh šest moških, ki so bili v času izginotja z njim, pa so postavil glavni osumljenci umora. Vsi so opravili teste s poligrafom in jih tudi uspešno prestali. Nato pa se je peto noč Walton pojavil ob cesti, dezorientiran, dehidriran in nekaj kilogramov lažji. Njegovi spomini so bili sprva povsem zmedeni, a je pozneje trdil, da se je zbudil v sobi, podobni bolnišnični, obkrožen z nizkimi, plešastimi bitji z ogromnimi očmi. Dejal je, da se je poskušal upirati, a so ga bitja nadvladala in na njem izvedla več medicinskih preiskav.

Oktobra 1973 sta dva prijatelja, Charles Hickson in Calvin Parker, lovila ribe na reki Pascagoula v Misisipiju. Miren večer je po njunih besedah ​​prekinil predirljiv brenčeč zvok, ki je spremljal nenavadne modre utripajoče luči. Nato se je pred njima pojavilo ovalno plovilo, iz katerega so izstopila tri bitja z nagubano sivo kožo, brez vratu, z rokami, ki so se končale s kremplji, podobnimi krempljem rakovice. Oba sta trdila, da sta v trenutku postala povsem ohromljena in odlebdela sta proti plovilu, kjer ju je, kot sta povedala, pregledalo nekaj, kar je bilo videti kot veliko, mehansko lebdeče oko, ki ju je skeniralo. Po približno dvajsetih minutah so ju vrnili na rečni breg. Popolnoma zmedena sta odhitela v lokalno šerifovo pisarno, ker se njuna zgodba policistoma, ki sta ju sprejela, ni zdela verjetna, sta pustila sama v sobi z vklopljenim skritim mikrofonom. Policisti so pričakovali, da se bosta Charles in Calvin, ko bosta enkrat sama, začela smejati in bosta razkrila, da je šlo le za šalo, namesto tega pa je posnetek ujel njun povsem paničen pogovor, kar je potrdilo, da sta izkušnjo ugrabitve doživela kot resnično.