Ljudje onkraj vojaške žice

PIRAN – »Anton Vučajnk ima neizmerno rad tri zemeljske razsežnosti, morje, nebo in puščavo. Pri morju sta ga pritegnila njegova neskončnost in vprašanje, kaj neki je tam, kjer pade nebo v objem. Občuduje njegovo moč ter strašljivo in hkrati privlačno mistiko. Nebo je spoznal, ko se je kot del letalske ekipe tudi sam dvigoval v višave. Letenje je zanj privilegij izbranih, iz zraka je vse videti drugače. Puščava je v svoji dvobarvnosti, če ji prida še nebo, zanj najbolj barvito območje na Zemlji … Krutost in razsežnost puščave človeku pomagata, da se zazre vase in poskuša pojasniti svoj obstoj,« je povedala Irena Goričanec, ki je pospremila odprtje razstave Govoreča žica v organizaciji Zavoda Runa, ki ga vodi piranski slikar iraških korenin Razzak Jubayer.

Svoje fotografije je v sklopu Dnevov migrantov v piranski Apollonijevi palači na ogled postavil ljubiteljski fotograf Vučajnk, sicer upokojenec, ki je delal v vojski. Razstavo so posvetili znanemu slovenskemu ustavnemu pravniku in velikemu borcu za migrante Matevžu Krivicu.


»Ko se enkrat napiješ kerozina (gorivo za letala, op. a.), postaneš džanki,« je po tistem, ko sta se s poezijo in izraznim plesom predstavila Radharani Pernarčič, koreografinja, plesna ustvarjalka, pedagoginja in pesnica, ki je izdala že dve pesniški zbirki, tretja pa je že spisana, in kulturni antropolog, mlad izobraženec Juš Škraban, povedal Vučajnk. Rodil se je v Brežicah, mama pa ga je zaradi pomanjkanja denarja vpisala v vojaško šolo.

»Pri 14 letih sem opazoval brezskrbne otroke onkraj vojaške žice in zelo kmalu ugotovil, da smo si s tistimi onkraj žice zelo podobni. Strašimo se, po drugi strani pa, ko sedemo skupaj, ugotovimo, kako zelo smo si podobni. Življenje je dar, zato je treba nanj gledati kot na večnost, ne kot nadlogo,« je med drugim dejal Vučajnk, ki je najbolj ponosen na to, da je že dvakrat prehodil znamenito Jakobovo romarsko pot Camino do kraja Santiago de Compostella.