GANGNEUNG – Južnokorejska pokrajina Gangwon-do, kjer sta Pjongčang in Gangneung, ki skupaj gostita 23. zimske olimpijske igre, malo spominja tudi na Slovenijo. Če po drugem ne, vsaj po tem, da je tu prav tako vse zelo blizu. Od morja – tukajšnja obala je zaradi velikih valov in dolgih peščenih plaž podobna znameniti Copacabani v Riu de Janeiru – potrebuješ vsega pol ure vožnje, pa si že na enem od številnih smučišč v gorovju Taebaek. Najvišji vrhovi Seoraksan (1708m), Kumgangsan (1638 m) in Odaesan (1563 m) sicer ne dosežejo čarobnih velikanov iz Alp, kljub temu pa smuka v Jeongseonu, Jongpjongu ali Phoenix Parku ni vprašljiva od novembra do aprila.
Ob prihodu v nacionalni park Seoraksan vas pričaka ta kip.
Mir in blaginjaPjongčang je sestavljen iz besed pjong (mir) in čang (blaginja), vodilo teh olimpijskih iger pa je Novi horizonti. Z njimi želijo povečati priljubljenost zimskih športov v Južni Koreji in vsej celinski Aziji. Uradni gesli OI sta Passion (strast), ki po besedah prirediteljev predstavlja festival, na katerem se športniki z vsega sveta merijo za čim boljši dosežek, in Connected (povezani), ki pomeni odprtost Pjongčanga vsem gostom, ne glede na starost in izvor.
Vsaj za deset stopinj hladneje
Pripravo smučišč ob pogostem sneženju omogočajo tudi nizke temperature (od decembra do februarja se povprečne gibljejo okrog –5 stopinj Celzija), ki zaradi vetra in visoke vlažnosti dajejo vtis, da je še vsaj za deset stopinj hladneje. O tem smo se lahko prepričali zlasti v uvodnih dneh olimpijskih iger v Pjongčangu, kjer nas je prezeblo do kosti. Vsi po vrsti – od alpskih smučarjev do biatloncev, smučarskih skakalcev in tekačev – so se strinjali, da na tekmovanjih že dolgo ni bilo tako mrzlo. Niti na severu Evrope niti v Rusiji. Ko je bilo najhuje že mimo, so začeli prireditelji novinarjem ponujati različne grelce oziroma grelne blazinice, da smo si jih vstavljali v čevlje in rokavice, da smo lažje opravljali delo. Če odmislimo nizke temperature in veter, so imeli prireditelji še srečo z vremenom, saj v dobrih dveh tednih niti enkrat ni deževalo. Ravno nasprotno, večinoma je sijalo sonce.
V Gangneungu je na izbiro veliko južnokorejske hrane.
Bolj ali manj vsi hvalijo tudi korejsko hrano, ki je zares pestra, tako da bo še tako zahteven jedec našel kaj za svoj okus. Zelo priljubljene so njihove juhe, ki jih pripravljajo na tisoč in en način, posebno doživetje pa so restavracije, v katerih ti kar na mizi, za katero sediš, spečejo meso. Potem ko ti ga kuhar razreže s škarjami, koščke zaviješ v solato in začiniš z različnimi vrstami omak in prilog, med katerimi seveda ne smejo manjkati kalčki in kimči (kitajsko zelje). Domačini sicer prisegajo na precej pekoče jedi in zdi se, da določenih sploh ne znajo pripraviti brez čilija. Natakar sicer ponudi manj pekoče, a zna kljub temu še vedno tako zelo žgati v ustih, da težko poješ do konca. Na obali v Gangneungu, mestu s približno 200.000 prebivalci, seveda ne manjka gostiln z morskimi sadeži. Pred vrati imajo akvarije, iz katerih si lahko gostje sami izberejo najrazličnejše (žive) ribe, rake, školjke, polže, celo kumare in še nekakšna čudna bitja, za katera nam še ni uspelo ugotoviti, za kaj gre. Da bi kje ponujali tudi pasje meso, na srečo nismo zasledili. Južna Koreja je pred zimskimi olimpijskimi igrami lastnike restavracij, kjer so olimpijska prizorišča, sicer pozvala, naj med tekmovanji ne ponujajo pasjega mesa. A to je seveda še mogoče najti na jedilnih listih, saj mnogi verjamejo, da ima zdravilni učinek.
Najdražji hokejCene vstopnic za ogled tekem na teh olimpijskih igrah se gibljejo od 15 do skoraj 700 evrov. Z naskokom najdražji so sedeži za veliki finale v hokeju na ledu v ledni dvorani v Gangneungu, za katere je treba odšteti od 227 do 681 evrov. Zaključna slovesnost bo jutri (ob 12. uri po srednjeevropskem času) na začasnem Olimpijskem stadionu v Pjongčangu.
Smuka v Jongpjongu ni vprašljiva od novembra do aprila.
Glede na tukajšnji visoki standard (povprečna bruto plača znaša skoraj 3000 evrov na mesec) bi pričakovali visoke cene, vendar so te na naše veliko začudenje zelo dostopne in prijazne do naših denarnic. V običajni restavraciji se, denimo, kosilo z juho in glavno jedjo dobi že za okrog deset evrov, za pivo je treba odšteti tri, kokakola pa stane poldrugi evro. Nadvse sprejemljive so tudi cene taksijev: za dvajsetminutno vožnjo v središče mesta Gangneung je treba seči v žep po osem evrov.
