Barbarino žito za bohkov kot

Tudi zunaj, na njivah, žito pridno raste. Letos še ni snega, ki bi prekril zemljo, in si lahko rast z zanimanjem ogledujemo. Koliko moči in volje je v njem, prekrilo je že vso zemljo in se lepo razraslo. Ob tem se vsakokrat spomnim na starše, ki so setev žit vsako leto s skrbjo načrtovali.

Če je plug zašel z začrtane poti

Že jeseni sta se oče in mama skupaj odločila, kaj bo na posamezni njivi raslo naslednje leto. Njivo, namenjeno za setev ozimnega žita, so najprej dobro pognojili s hlevskim gnojem in jo preorali. Oranje sta opravili naši kravici. To je bilo težaško opravilo, ne samo za kravi, ki sta poslušno izpolnjevali ukaze, še posebno kadar se je oglasil oče, če je plug ušel z začrtane poti, ampak tudi za nas otroke, ki smo morali v zgodnjem jutru vstati, da smo mu bili v pomoč. Po nekajurnem delu so utrujene noge še komaj sledile in tudi kravi, ki sta v hlevu pustili vsaka svojega telička, sta milo pogledovali proti domu. Včasih sta nagonsko zavili, kot da bi hoteli povedati, da ju vleče domov, ker ju tišči mleko v polnih vimenih, a oče je bil neizprosen. Delo je bilo treba dokončati. Ko se je odorala še zadnja vrsta in smo končno zavili proti domu, sta kravici vso pot tekli. Gnala ju je neustavljiva nagonska sila, saj sta ju telička nestrpno čakala v hlevu.

Ko zemlja ni bila voljna

Po oranju je bilo treba njivo čim prej pripraviti za setev. Naslednji dan smo jo po dolgem zbranali z doma narejeno brano, ki je bila težka in nerodna in jo je bilo treba vsakokrat, ko so se pod njo nabrali ostanki rastlin, ki niso bili dovolj globoko podorani in so se motali na površju, privzdigniti, da je bila spet prosta. Za to je bil na koncu brane privezan jermen, ki je med delom močno rezal v dlan. Spet sta najkrajšo potegnili kravici, ki sta se mučili z vleko, a sta le dočakali počitek na koncu njive. Kadar zemlja ni bila dovolj voljna in se grude nikakor niso hotele razdrobiti, je bilo na vrsti težaško ročno drobljenje. Na dolg ročaj nam je oče nasadil lesen bat. Zavihteli smo ga visoko v zrak, da je čim trše padel na zemljo, in tolkli debelejše grude. Za vsakega v družini je bil pripravljen en bat, tudi velikost je bila prilagojena, za starejše večji, za mlajše manjši. Še bolj kot samo drobljenje grud je bilo utrudljivo sledenje v vrsti, saj mlajši nismo smeli zaostajati. Na pomoč so nam priskočili starejši, nas bodrili in obenem priganjali. Pa se je tudi to delo izteklo.

Prišla je setev

Najpomembnejše delo je pripadalo očetu. Posebno za to opravilo je očiščeno in skrbno odbrano seme stresel v sejalnico, kot smo rekli ovalni posodi, veliki za pol mernika, gosto spleteni iz žitne slame, ki je imela na vrhu oboda nameščen močan ploščat ročaj, da se je lepo prilegal levici. Z desnico je ob vsakem drugem koraku segel v sejalnico po novo prgišče semen in jih z enakomernim, krajšim in daljšim zamahom roke raztresal pred sabo. Vsakokrat si je odmeril le tolikšen del njive, kolikor mu je z zamahom roke uspelo natančno raztresti v pesti odmerjena semena. Tako je po dolžini nekajkrat prehodil njivo s strogo odmerjenimi koraki in to skoraj obredno dejanje ponavljal, vse dokler ni bila posejana vsa njiva. Otroci smo ga opazovali in skrbeli, da smo z nemirne živine na koncu njive sproti odganjali nadležne muhe in obade, mlajši smo smeli posedeti v senci pod vozom. Eden od otrok je očetu prinašal preostalo seme vsakokrat, ko se je v sejalnici prikazalo dno. Zelo previden je moral biti, da med potjo ne bi raztresel semen po nerodnosti. Mama je medtem z grabljami pograbila ostanke grud zemlje, ki so na konceh njive ob oranju izstopili in kvarili podobo njive, pa tudi ostanke zeli od brananja. Posejano njivo je bilo treba še enkrat prebranati, da so se semena zagrebla in sprijela z zemljo. Ko je bilo narejeno tudi to, sta oče in mama še zadnjič s pogledom premerila njivo, jo pokrižala, se zahvalila za opravljeno delo in krenili smo proti domu.

Mizica, pogrni se

Kadar je bila letina dobra in poletne ujme in druge nesreče niso kratile pridelka, je zraslo za vse leto dovolj kruha, največkrat črnega, in ga ni bilo treba čez noč polagati v miznico z izgovorom, da ponoči spi, ker bi ga drugače otroci preveč pojedli. Za praznike je bil na mizi vedno bel, lepo zapečen in dehteč, zavit v izvezen prt, da se drobtinice ne bi posule na tla. Spomnite se na to, ko boste pekli praznični kruh, in vanj zamesite čim več dobrih misli, da bi se končno tudi naši zemlji bolje godilo in bi bila bolj spoštovana.