Barbra Drnač: O rakovici pišem knjigo

Barbra Drnač je pred mesecem zaključila terapijo in je po zdravniških izvidih zdrava. Za njo je leto, v katerem je spoznala, da se s pozitivno voljo da premagati marsikaj, prave prijatelje in ponovno začela jesti meso. Zdaj se bo posvetila pisanju knjige, veliko časa pa nameni tudi rekreaciji.

Za raka na dojki ste izvedeli na hčerkin rojstni dan. Kakšni občutki so vas takrat navdajali? Jeza, strah, žalost?

To je grozljivo, neka čudna mešanica vsega, še najbolj pa šok. Še včeraj si o tem samo bral in si mislil, da se dogaja le drugim, zakaj bi se meni, ki živim zdravo. Osem let sem bila vegetarijanka. Ja, bilo je težko. En mesec sem potrebovala, da sem prišla k sebi. Tudi zavoljo hčerke Tereze, ki mi je stala ob strani in mi dala tri verbalne okoli ušes. Dejala mi je: »To bomo premagali.« In ko sem videla, da je pot, sem si rekla, da me ne bo strlo. Sprva pa je seveda bil šok, tako kot za vsakega.

Pravite, da ste bili vegetarijanka. Zdaj niste več?

Zdaj sem šla nazaj na meso, sicer ne bi zdržala vseh kemoterapij. Za to izjavo me bo verjetno kakšen vegetarijanec za jezik potegnil, ampak sama sem začutila, da moram jesti meso.

Imeli ste močno podporo bližnjih. A verjetno je težko gledati, da je tudi njih strah?

Ja, sprva smo bili vsi zelo prestrašeni. Za vse je bil to nekakšen vakuumski prostor, za katerega nismo razumeli, da se dogaja v naši družini. Ampak ko sem se sama odločila, da se nikakor ne mislim predati, so se tudi vsi okoli mene opogumili. Veliko je odvisno od nas.

Če mi oddajamo »pišmeuhovsko« energijo, se tako odzove tudi okolica. Ko so moje prijateljice videle, da me ta rakovica ne bo uničila, so postale drugačne od mene. Dobila sem nekaj novih prijateljic, nekaj starih, ki so bile preplašene, pa je odplaknilo. A tako pač je v življenju, za obe stvari sem zelo hvaležna.

Raka ste zdaj premagali …

Jaz si pravim: »Ne kliči hudiča, Drnačeva.« Trenutno je en mesec od uradne terapije, po zdravniških izvidih sem v redu, torej ozdravljena. Ampak pri teh hudičih se nikoli ne ve. Jaz o tem sploh ne premišljujem, ne počutim se bolno, daleč od tega – jaz mislim, da sem zdrava. Celo mislim, da sem bila že zdrava, ko so mi odstranili dojko, kjer je bil tumor. Kemoterapija je bila, tako so mi tudi predstavili, le postopek, da se bolezen ne bi ponovila ali razširila drugam.

Seveda preberem in slišim marsikaj, a se ne dam motiti. Živim za danes, kaj bo jutri, bom razmišljala drugič. Običajno sem načrte delala na dolgi rok, zdaj je to drugače.

Kako skrbite za svoje telo po bolezni?

Uživam, veliko sem na zraku, tečem na smučkah. Če sem prej naredila pet tibetanskih vaj in šla na Šmarno goro, se tega zdaj lotim bolj sistematično. Zaradi silikona v levi dojki moram delati vaje za roko. Hodim tudi na jogo, smučam, poleti plavam. A moram

priznati, da mi vročina zdaj več ne prija tako kot včasih.

Spremenila sem tudi način prehrane. Pazim, kaj jem, kupujem in bankrotiram ekološko, saj so ti izdelki tako prekleto dragi. Res se pazim, iz prve prestave sem dala v 'ler'. Kar lahko naredim danes, lahko počaka tudi do jutri.

Imate še kakšne karierne načrte?

Drnačeva bo 11. marca stara 51 let. Če odprem svoje mape, mislim, da sem v svojem življenju naredila že ogromno, zato kakšnih blaznih načrtov nimam. Če pogledam, kdo vse je gostoval v oddaji Parada plesa, koga vse sem intervjuvala, žal nimam na seznamu le še Mihaila Barišnikova. Vsi preostali, velike plesne zvezde, so bili moji gostje. Seveda bom še hodila na plesne festivale, a da bi imela neki velik cilj, to pa ne.

Začela sem pisati knjigo o obdobju rakovice. Za to sem se odločila po tem, ko sem dala prvi intervju in me je ogromno žensk poklicalo, ker so želele izvedeti kakšen praktičen nasvet, kako si pomagati. Bolnice moramo vedeti, ali moramo dojko masirati z mandljevim oljem ali olivnim. Take praktične zadeve, ki jih zdravniki žal ne povedo.

Torej bo knjiga priročnik?

Za zdaj je le še osnutek. Že sproti sem delala zapiske. Zdaj se jih lotevam bolj sistematično. Šlo bo za moj pogled na raka, moj način prebolevanja bolezni. Skozi rakovico sem šla s svojim karakterjem; optimistično, z nekaj humorja. Vsakič ko sem prišla na onkologijo, sem dejala: »Kaj zdaj, se bomo kaj 'špikali' ali ne?« Nisem želela, da bi me rakovica zrušila. Vsakič sem bila tudi urejena, naličena, z lepimi nohti. Najžalostnejša sem bila, ko mi je kemoterapija uničila nohte, kar prekleto boli. Plešavost me niti ni ganila, edinole iz praktičnih razlogov, zaradi mraza.