
Galerija

Nova raziskava razkriva, da lahko liter ustekleničene vode vsebuje več sto tisoč nevidnih plastičnih delcev. Ti drobni delci prodrejo skozi obrambne mehanizme telesa, vstopijo v krvni obtok in se odložijo v vitalnih organih, kar lahko poveča tveganje za kronične bolezni.
Raziskava znanstvenikov z Univerze Columbia (uporabili so revolucionarno lasersko tehnologijo), objavljena je v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, je pokazala, da liter vode v povprečju vsebuje približno 240.000 plastičnih delcev. To je od 10- do 100-krat več od dosedanjih ocen, razlog pa je v novi sposobnosti zaznavanja izjemno majhnih delcev. Približno 90 % je nanoplastike.
Če je delovanje nanodelcev na celice dolgotrajno, se v celicah kopičijo, kar je tako zanje kot tudi za cel organizem lahko škodljivo.
Raziskovalci so identificirali delce sedmih pogostih vrst plastike. Najpogostejši je bil poliamid (vrsta najlona), ki se pogosto uporablja v filtrih za čiščenje vode, našli so tudi veliko polietilen tereftalata (PET), iz katerega so izdelane plastenke.
Druge raziskave so že potrdile prisotnost plastičnih delcev v naših telesih, in sicer v krvi, pljučih, posteljici, materinem mleku in možganih. Prav njihova sposobnost infiltracije v celice in tkiva povzroča zaskrbljenost med znanstveniki, ki opozarjajo na resna zdravstvena tveganja.
Če je delovanje nanodelcev na celice dolgotrajno, se v celicah kopičijo, kar je zanje in za cel organizem lahko škodljivo. Ljudje, ki redno pijejo vodo iz plastenk, zaužijejo približno 90.000 več delcev mikroplastike na leto kot tisti, ki pijejo vodo iz pipe. Vedno več dokazov kaže na povezavo med izpostavljenostjo mikroplastiki in zdravstvenimi težavami, kot so kronično vnetje, hormonske motnje, nevrološke poškodbe in težave s plodnostjo, tudi težave s črevesjem.
Ljudje, ki redno pijejo vodo iz plastenk, zaužijejo približno 90.000 več delcev mikroplastike na leto kot tisti, ki pijejo vodo iz pipe.
Problem ni akutna, temveč kronična toksičnost, opozarjajo. Pitje vode iz plastenk ne bi smelo biti vsakodnevna praksa, poudarjajo znanstveniki. Dolgoročni učinki še niso znani, Svetovna zdravstvena organizacija je to področje prepoznala kot vse večjo grožnjo in začela pregledovati razpoložljive dokaze.
