Ste neprestano utrujeni? Morda je vzrok ta zahrbtna bolezen

Ljudje z dolgim covidom so imeli nižje ravni označevalca, ki se veže na dopaminske živčne končiče, kot zdravi posamezniki. Tudi zdravi ljudje, ki so preboleli covid-19, so imeli manj dopaminskih živčnih končičev kot zdravi posamezniki, ki z virusom niso bili okuženi. Covid-19 lahko povzroči poškodbe možganov, ki so pri ljudeh z nevrološkimi simptomi dolgega covida na posnetkih vidne še leta po okužbi. Nova kanadska raziskava kaže, da imajo ljudje, pri katerih sta se po okužbi razvili dolgotrajna apatija in depresija, približno 18 odstotkov manj dopaminskih živčnih končičev v možganih kot zdravi posamezniki, poroča ScienceAlert. Dolgi covid, znan tudi kot postcovidni sindrom, označuje dolgotrajne simptome, ki se po prebolelem covidu-19 nadaljujejo ali se pojavijo pozneje.

Izguba v dopaminskem sistemu

Dopamin je živčni prenašalec, ki ima ključno vlogo pri nadzoru gibanja in motivacije. Izguba živčnih končičev, ki ga prenašajo, vpliva na kognitivne funkcije in lahko prispeva k razvoju nevrodegenerativnih bolezni. V raziskavi, objavljeni v reviji eBioMedicine, je znanstvena skupina analizirala posnetke možganov, pridobljene s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET), pri 24 odraslih z dolgim covidom in 24 zdravih osebah podobne starosti.

Raziskovalci so merili izgubo dopaminskih živčnih končičev v striatumu, predelu v osrednjem delu možganov, ki sodeluje pri uravnavanju gibanja in motivacije. Udeležencem so vbrizgali radioaktivni označevalec, ki se veže na beljakovino VMAT2 oziroma vezikularni monoaminski transporter 2. To beljakovino izražajo dopaminski živci, VMAT2 pa je znan biološki označevalec, ki se uporablja pri diagnosticiranju nevrodegenerativnih bolezni, kot je Parkinsonova bolezen.

Poškodbe so bile vidne na posnetkih

Posnetki PET so pokazali, da je bila izguba dopaminskih končičev v ventralnem striatumu povezana z manjšo motivacijo. V dorzalnem striatumu je bila izguba v delu, imenovanem putamen, povezana s počasnejšim gibanjem in daljšim časom, potrebnim za opravljanje nalog. Izguba v kavdatusu oziroma repatem jedru pa je bila povezana s slabšim spominom in težavami pri iskanju besed.

Poškodbe so bile prisotne tudi pri ljudeh, ki z dolgim covidom živijo že več kot štiri leta in pol. Čeprav je bilo število bolnikov v raziskavi majhno, je ugotovitev pomembna, saj so bile spremembe jasno vidne na posnetkih možganov. »Kar ni vidno, se pogosto obravnava kot nekaj negotovega,« sta v komentarju raziskave zapisala strokovnjak za nuklearno medicino Eric Guedja in nevroznanstvenica Danielle Beckman. »Liu in sodelavci so predstavili raziskavo s PET, ki klinično nejasen nevropsihiatrični fenotip dolgega covida spreminja v merljiv dopaminergični signal.« Ljudje z dolgim covidom so imeli nižje ravni označevalca, ki se veže na dopaminske končiče, kot zdravi posamezniki. Zanimivo pa je, da so imeli tudi zdravi ljudje, ki so covid preboleli, manj dopaminskih končičev kot tisti, ki z virusom nikoli niso bili okuženi.

Možnosti zdravljenja in diagnostike

Označevalec poškodb živcev, uporabljen v raziskavi, bi lahko uporabljali tudi za diagnosticiranje dolgega covida, je za ScienceAlert povedal Jeffrey Meyer, nevrokemik z Univerze v Torontu. »Nekateri bolniki z dolgim covidom bi se lahko odzvali na zdravljenje, ki povečuje gostoto dopaminskih končičev ali izboljša sproščanje dopamina iz tistih, ki so ostali,« je dejal Meyer.

V prihodnjem kliničnem preskušanju bodo Meyer in njegova ekipa preizkusili zdravilo, ki vpliva na dopamin, da bi ugotovili, ali pomaga pri simptomih dolgega covida. To delo je patentirala bolnišnica, v kateri poteka raziskava, Center za odvisnost in duševno zdravje, Meyer pa je naveden kot izumitelj patenta.

Širši kontekst dolgega covida

Obstaja nujna potreba po preverjenih načinih zdravljenja in testih za dolgi covid, ki bi temeljili na dokazih, saj jih trenutno ni. Bolezen večinoma zdravijo z lajšanjem simptomov ali s preizkušanjem že obstoječih zdravil. Veliko bolnikov ostaja brez zdravljenja, ker nimajo dostopa do specialistične oskrbe ali pa jim ponujajo neučinkovite in včasih tudi škodljive možnosti, kot je terapija s postopnim povečevanjem telesne vadbe. Ni znano, koliko ljudi po akutni okužbi razvije dolgi covid. Ocene se razlikujejo in se gibljejo med dvema in desetimi odstotki okuženih.

Ocenjujejo, da ima dolgi covid najmanj 65 milijonov ljudi po svetu, vključno z od 10 do 20 odstotki otrok, ki so preboleli virus. Gre za izčrpavajoče bolezensko stanje, ki prizadene več organskih sistemov in je povezano z več kot 200 simptomi. Med njimi so utrujenost, težave s spominom, motnje spanja, težave s koncentracijo, omotica, glavoboli, tesnoba in prebavne težave.

Pogosto vodi tudi do stanj, ki so lahko vseživljenjska, med njimi disavtonomije, srčno-žilnih bolezni, mialgičnega encefalomielitisa oziroma sindroma kronične utrujenosti (ME/CFS), sindroma posturalne ortostatske tahikardije (POTS) in sladkorne bolezni. »Najti moramo biološke spremembe pri dolgem covidu, ki prepričljivo pojasnjujejo simptome. Nato moramo razviti zdravljenje, usmerjeno prav v te spremembe pri bolnikih, ki imajo takšne simptome,« je sklenil Meyer.