Čunga lunga

»Čemu živeti v preteklosti? Jaz rada živim tukaj in zdaj,« sem jim pametovala. Pa saj se s to svojo tezo še vedno strinjam, a z leti opažam, da se tudi v meni včasih vzbudijo občutki, ki jih še pred kratkim nisem poznala.

Tako se mi je pred nekaj dnevi zgodilo, da sem na polici v eni od znanih nakupovalnih verig opazila žvečilke čunga lunga. Pretkani trgovci so očitno ugotovili, da sta nostalgija in vzbujanje spominov na dobre stare čase odlična tržna niša. Priznam, ob pogledu na čigumije iz mojega otroštva mi je zaigralo srce: takoj sem dobila preblisk, kako sva se z bratom vedno razveselila, ko se je mami ustavila pr' Šparovc (tako smo rekli eni in edini trgovini v Komendi) in se oborožila z zalogo priljubljene sladkarije. Seveda se nisem mogla upreti nakupu, zgrabila sem jih celo pest. Pa še cena se mi je zdela blazno zanimiva – pet centov za komad. Le kaj v tem času človek še dobi za pet centov?!

Ko sem po napornem dnevu prišla domov in se stuširana in utrujena vrgla na posteljo, sem brž pograbila prvo čunga lungo. S priprtimi očmi sem užila sladkobo, ki sem jo spoznala še kot deklica, nato pa sem bila – razočarana. Okus se je hitro razgubil (a tega, ko sem bila majhna, res nisem opazila?), tista sličica mi ni pomenila ničesar (ne spomnim se, kaj smo delali z njimi, ko sem bila otrok, ampak vem, da so bile, kot bi rekla Lucienne Lončina, »cel point tega šova«, zdaj pa kar nisem vedela, kaj naj počnem s tem) in tudi družbe nisem imela, da bi s kom lahko delila veselje ob znanem šumenju papirčkov.

Podobno se mi zadnje čase dogaja v odnosu z ljudmi. Odkar sem se s to kolumno na neki način javno izpostavila, med mojimi najbližjimi prav res ostajajo samo še tisti, ki se ne bojijo umakniti. Pri drugih se je, tako kot pri čunga lungi, okus razgubil. Pri nekaterih sem to ugotovila zelo hitro, pri drugih je trajalo dlje časa. Embalaža je še vedno ista, ampak moj pogled na njih in moji občutki ob tem so se spremenili. Spoznanje, da čunga lunga ni (več) to, kar je bila, je malce boleče. Ampak po svoje je tudi osvobajajoče. Ker zdaj vsaj vem, kdo mi zares stoji ob strani, kdo je zares moj prijatelj in komu sem v resnici pomembna. Naposled sem se odločila in potegnila črto pri odnosih z nekaterimi ljudmi, ki so me tako ali drugače (pri)zadeli. Pred kratkim ali pred časom, to sploh nima zveze. Za moje življenje pač niso zares pomembni.

Nekoč sem nekje prebrala: Ne objokuj ljudi, ki so tvoja preteklost. Vedno obstaja razlog, da jih ni v tvoji sedanjosti.