Čustveno nedostopni partnerji

Kljub temu se zadovoljimo z drobtinicami ljubezni, ki padajo z njihove mize. Lahko sploh kdaj pretrgamo ta zlovešči krog privlačnosti do ljudi, ki pri prvi slutnji bližine preprosto izginejo? Pogosto slišim stavek (ki se je nekajkrat odvrtel tudi v moji glavi): Kako se mi je lahko spet zgodila enaka zgodba?

Jezni smo in prizadeti, da smo se znova zataknili v odnosu z nekom, ki si ne želi biti ranljiv, ki ne zmore čustvene bližine in ki nenadoma kot kafra izgine iz našega življenja.

Bolečini in razočaranju pogosto sledita občutka krivde in sramu, kaj smo spet naredili narobe in kako smo se lahko pustili še enkrat pretentati. Posledično si mogoče ne bomo več upali tvegati in bomo za nekaj časa zaprli vse možnosti, da bi ponovno pokazali svojo ranljivost in si dovolili tvegati nov odnos. Da bi si zacelili rane, lahko izberemo tudi taktiko skoka na hitro v nov odnos, ker bi tako pozabili na lastno bolečino in poskušali ublažiti spomine na način klin se s klinom zbija. Načeloma se kasneje izkaže, da ta dinamika le ne prinaša tolažbe, ponovnega veselja in drhtenja ob drugem, ker smo preskočili pomembno fazo – končanje odnosa in žalovanje za izgubljenim.

Čustveno nedostopni partnerji

Kakšni sta potem značilna čustvena dinamika in notranjepsihična struktura ljudi, ki so čustveno nedostopni? Pri izogibanju čustvene bližine gre za zavračanje izkazovanja ljubezni drugemu iz lastnega strahu, da bi bili ponovno tako ranjeni kot nekoč. Ne gre toliko za dobesedno izogibanje ljubezni kot za nezdravo reagiranje na pretekla boleča doživetja v odnosih, ki so nekoga globoko zaznamovala. Zato so podzavestno stalno na preži in pozorno motrijo sebe, kako se vedejo v odnosu. Res je, izogibajo se bližini. Žal to občutimo, kot da se izogibajo nam in da je vzrok v nas, da jim nismo več privlačni. Ne zmoremo pa videti tega, da tako želijo zaščititi zgolj sebe pred ponovno zavrnitvijo, izgubo in bolečino, ki je običajno del vsakega intimnega odnosa. Čeprav globoko v sebi čutijo potrebo po partnerjevem že skoraj pretiranem sprejemanju, pohvalah in občudovanju, kar bi vsaj malo dvignilo njihovo nizko samozavest. Žal je strah pred zapuščanjem in izgubo tisti, ki vedno znova premaga željo po intimnem partnerstvu in biti ljubljen in sprejet. Ne glede na to, kako dobra oseba ste, nikoli ne boste dovolj dobri za nekoga, ki je čustveno nedostopen.

Mogoče zdaj bolje razumemo, kako lahko kdo po nekaj burnih srečanjih z nami, opojnem flirtanju, občutju posebne bližine (ki smo jo po vsej verjetnosti zamenjali z intenzivnostjo) nenadoma »pozabi« na vse to in se kot želva skrije v svoj oklep za nedoločen čas. Gre za povsem nezavedni obrambni mehanizem, ker je v odnosu postalo pretesno. Medtem smo mi vse skupaj začeli dojemati kot čustveno zbliževanje. Po vsej verjetnosti bomo iz lastnega strahu pred zapuščanjem dregali drugega toliko časa, da dobimo vsaj povratno informacijo, da je še tam za nas. Pomembna informacija, ki bo za določen čas umirila naš lastni strah. Do naslednjega (fizičnega ali čustvenega) umika, ki nam bo ponovno zamajal tla pod nogami.

Midva sva najboljši par

Za odnose, ki so polni drame nenehnih prihodov in odhodov, sta vedno potrebna dva! Čeprav tisti, ki je v odnosu bolj tesnoben in čuti stalno potrebo po večji bližini, pogosto krivi drugega, da je nedostopen in da si ne pusti priti blizu. Ali pa nasprotno, izogibajoči se krivi drugega, da je zahteven, da mu nenehno diha za ovratnik, da sili vanj in ga samo še kontrolira. Paradoks te dinamike je ravno v tem, da se dejansko potrebujeta za vzdrževanje lastnega strahu pred bližino drugega in zapuščanjem. Zato oba držita drug drugega na čustveni razdalji, ki je še dovolj varna za oba. Moto »ne hodi mi blizu« velja za oba: tako za tistega, ki zapušča, kot za tistega, ki teži k »zlitosti« v odnosu.

Zakaj potemtakem mi sami sprejemamo odnose, v katerih se zadovoljimo zgolj z drobtinicami ljubezni, s polovičko«, nenehnim odtegovanjem ljubezni in bližine ter čustvenega rezanja odnosa, če si pa v resnici želimo enakovreden in vzajemen partnerski odnos? Mogoče pa smo tudi mi tista oseba, ki je čustveno nedostopna in ki beži pred seboj in svojimi občutji? Enačba velja za oba; moj partner beži iz odnosa, jaz v odnos. Med seboj se privlačimo osebe z enako zmožnostjo dajanja in prejemanja bližine. Se pravi, da nobeden od naju ne zmore pristne intime. Zaradi lastnega strahu pred svojo ranljivostjo in bojaznijo, da bomo ponovno prizadeti v odnosu, se (nezavedno) znova in znova navezujemo na osebe, ki se izogibajo bližini in ki vedno znova odhajajo. Skupni imenovalec obeh je enak: strah pred biti si (pre)blizu, izgubiti drugega ter ponovno ostati sam.

Vztrajanje v odnosu z nekom, ki nam je čustveno nedostopen ali že v izhodišču nedosegljiv (poročen, že v dolgotrajni zvezi ali se že dlje razhaja s partnerjem, posvečeni …), omogoča tudi meni, da sem drugemu čustveno nedostopen. Kajti sami se ne moremo biti v polnosti pripravljeni predati nekomu, ki je pripravljen zgolj polovičko vložiti v odnos in se polovično zavezati. Ko se bomo odločili, kaj želimo dati in prejemati, da si želimo biti resni in odgovorni glede bližine in odnosov, takrat nam polovička niti ne bo več privlačna.

Ukvarjati se s svojimi strahovi

Kolikokrat nas je že bilo strah, da bomo ponovno naleteli na enakega? In kako lahko dokončno pretrgamo ta začarani krog navezovanja na ljudi, ki odhajajo? Začeti se bomo morali ukvarjati s seboj, svojo bolečino in strahovi ter vzpostaviti čustveno ravnovesje v sebi. In ga nehali graditi na drugem! Takrat bodo vsi izogibajoče se navezani odpadli. Ne bomo jih več potrebovali, da bi se sami počutili bolje, ljubljene in sprejete. In odprl se bo prostor za drugega, ki si ga dejansko želimo spoznati, z njim graditi odnos in deliti skupne vrednote. Ne pa ga samo uporabiti kot nadomestek za ljubezen, utišanje lastnih strahov ali vključiti v okvir svoje življenjske fantazije.

Lahko se zgodi, da se bomo ponovno navezali na koga, ki iz lastnega strahu ne bo zmogel odnosa in bo odšel. To je le opozorilni signal za nas, da nas še vedno privlači dinamika odnosa, ki ga ni bilo. Bistveno je, kaj bomo naredili s to izkušnjo. Takrat si dovolimo priznati, da smo spet odtekli krog, in poiščimo sočutje do sebe. Pomembno je, da vemo eno: vsak odide zaradi sebe! In ne zaradi našega vedenja ali napak. Odhod je le sprožil bolečino, ki je že bila del nas. Pomembno je, da ponovno ne izgubimo sebe in tistega, kar smo doslej ustvarili v odnosih.

Opomba: z uporabo moške oblike pri pisanju članka nismo želeli očrniti moških partnerjev kot tistih, ki so čustveno nedostopni. Ista dinamika velja za odnose, v katerih so ženske čustveno nedostopne in iz strahu pred bližino in ranljivostjo odidejo.

* Mag. Nataša Ropret je zakonska in družinska terapevtka in deluje na Inštitutu Addictiva.