Decembrske čarovnije s koromačem

Med mojimi prijatelji koromač ni najbolj priljubljena zelenjava. Kulinarično manj podučeni itak najprej vprašajo, kaj je to. Hecen bel gomolj se deli na režnje, ki so, podobno kot pri čebuli, zunaj večji in proti notranjosti vedno manjši. Botanično tisto belo ni gomolj, ampak odebeljeni listi. Svež in mlad koromač ima po navadi (ni nujno) na vrhu šopek drobnih živo zelenih lističev na votlih pecljih, pri koromaču, ki se že dolgo valja po hladilniku, pa so ti lističi polomljeni, rjavi in neuporabni. Pri takšnem bi zunanje režnje najraje kar olupila, ampak s tem ga gre skoraj pol na kompost. Kaj torej naredim? Odvisno od recepta. Za recept, ki ga danes priporočam (in vas bom poskušala zanj navdušiti), pride v poštev samo mlad, svež, skoraj bel koromač, ki ga prepoznaš tudi po tem, da so lističi na vrhu kot puhasta perjanica. V vseh drugih primerih naredite iz koromača omako za k polenti. Navdušila bo le tiste, ki so res veliki ljubitelji te zelenjave izrazitega vonja in okusa, vsi drugi bodo vihali nos in vas prepričevali, da niso lačni.

Čisto druga zgodba je, kadar se koromač pojavi v izbrani družbi. Izbrani – no, v takšni, ki mu ustreza v glavnih črtah, s katero lahko podeli okus, teksturo, posebnosti, nenavadne občutke. To je čarobnost druženja. Takrat se pokaže tisto najboljše, kar koromač nosi v sebi, njegovi neizraženi odtenki. Ko kuham in si zmišljujem kombinacije, se mi včasih zgodi neka čarobnost, prestavim se drugam, v skupno polje vsega, kar obstaja. 

V takšnih trenutkih si zaželim, da bi vedno ostalo točno tako, da bi za vedno obstajala v teh vonjih, zaznavah, žgečljivem nemiru in popolnem miru v srcu. Takrat mi je vseeno, po kateri lestvi sem splezala do tja, s kuhanjem, plesom, lepoto, resnico, sočutjem, z vsem skupaj ali kako drugače.

December je še posebno primeren za takšne izlete v dimenzije brezčasja, miru in ljubezni. Decembra se nebo spusti in lažje kot kadar koli v letu dosežemo zvezde, ki se prav sklanjajo k ljudem, da bi se jih lažje dotaknili. Vilinska bitja se prerivajo med meglicami, dobri možje raznašajo darila. Kaže, da bo dobro kljub vsemu spet pokazalo, kako premagati zlo. Ljubi koromač v ponvi, naj mi bo dano razlikovati med enim in drugim, da bom vedela, koga in kaj izbrati, če sem na strani dobrega. Ko to mantro glasno ali le v mislih izgovarjam, mešam z leseno kuhalnico z leve proti desni, malo posolim, zmanjšam temperaturo, pokrijem s pokrovko in pustim, da univerzum uredi vse drugo. Dam mu kakšnih pet do šest minut. Nato vmešam – noro, vem – črne olive brez koščic, rezine pomaranče, posipam z nasekljanimi lističi koromača in se predam decembrski čarovniji. Obred naj spremlja kozarec vrhunskega vina, predlagam belega, biološko pridelanega. Kdor koli je v moji kuhinji sodeloval pri tem obredu, je spremenil mnenje o koromaču, malo pa tudi o življenju nasploh.

Koromač v ponvi

• koromač
• oljčno olje
• sol
• pomaranča
• črne olive

Koromač prerežemo. Nežne lističe in tanka stebelca nasekljamo posebej, bel del pa s stebli vred narežemo na rezine. Če se vam zdi koromač nitkast, režite prečno in bolj na tanko, lepše je, če so rezine podolžne in debelejše.

Pomarančo olupimo, prerežemo, odstranimo čim več bele kožice in narežemo na rezine. Črne olive izkoščičimo in nasekljamo. Če imamo že izkoščičene, jih samo razpolovimo.

V ponvi z debelim dnom segrejemo oljčno olje in koromač med mešanjem popečemo, nato solimo, zmanjšamo temperaturo, pokrijemo ponev in dušimo jed kakšnih pet minut. Nikakor ne dolivamo vode, raje še malo olja, če se prijema dna. Ko se koromač zmehča, še vročega naložimo na krožnike ali servirno posodo, dodamo pomaranče in olive ter posipamo z nasekljanimi lističi. Jed je primerna za toplo predjed ali lahko večerjo s kozarcem belega vina.